Pozabil sem že kako strma je markirana pot na Krofičko, zato me je včerajšnja popoldanska dobro nadihala in prepihala, fizično in psihično.
Že do Klemenče jame sem sopihal in v mišicah me je peklo. Sem vmes pomislil, če mi je res tega treba. Bil je eden tistih četrtkov, ki me znajo razbiti na vse strani. Popoldne še nisem šel na Krofičko in misel na obarvano severno pot me je dražila. Od jame naprej sem dihal na škrge, predihaval, si vrtel filme v glavi in si pustil odtavati v brezčasje. Boleti me je začel levi nart, sklepam da spet malo pretiravam. Misli o smrti in namišljenih likih gora so mi dajale moč. Zadnjih sto metrov me je ubilo, ne vem kaj sem se gnal, mogoče ego. Radi govorimo o egu, ego je povsod, tudi v teh besedah. Na vrh prilezem deset do šestih, začel sem ob 15.40. Zadovoljen in ubit. Vzamem si trenutek za sapo. Stena Devic na drugi strani mi je osvetlila pogled. Čudovito. Mir in tišina, rahel veter, jesen prihaja. Kaj sploh počnem tu? Nimam pojma in hkrati požiram mešanico razgledov in zmešanih čustev. Obstanem srečen in minljiv. To je to. Ko so noge zadihale, si v usta nabašem žele bonbonov in pot pod noge. Na jami bi rad bil še pred temo, treba bo domov, zjutraj vstanem ob petih.
Na jamo pridem hitro, ravno ko si Ojstrica in sosede oblečejo večerni plašč. Naročam si temnega in malo poklepetam z oskrbnikom in gospodom, ki je imel namen tu prespati. Oskrbnika koče sem spet vprašal zaradi vode v koritu, malo za šalo, če voda že teče. Povedal mi je, da ga je nekdo prijavil na pzs, da nataka vodo iz korita v svoje plastenke in jih prodaja, korito zunaj pa ne teče.
Kakšni nesmisli. Skupaj sva se smejala človeški domišljiji. Tolikokrat smo ga že vprašali, da si iz tega že brije norce, faca!
V dobrem vzdušju se posloviva.
V mraku previdno sestopim do Razpotja v noč, ki je prekrila dan.
Krofička je mogočna in zahtevna gora, ki je ni za podcenjevati. V zgornjem delu strma, z drobirjem posuta pot je nevarna. Previdno v njenem svetu.