Krofička niti ni bila na mojem seznamu najbolj zaželenih gora, ja, mogoče enkrat, ne pa že sedaj
. Potem sem pa pod komentiranimi izleti v petek prebrala zanimivo pohvalo te poti in odločitev je bila hitro sprejeta. Prepričati sem morala samo še Jožeta, ker brez njegovega pristanka pač ne gre
.
Vožnja z našega konca ni kratka, a če se pelješ v Logarsko dolino, veš, da je to že čas vštet v lep dan, ki je zagotovljen.
Presenetila me je že lepa pot od pričetka Na razpotju, pa vse do Klemenče jame. Tam se pa kar ni moč nagledati vseh lepot, saj te ta okolica prevzame že s prvim pogledom. Kako, da me v ta lepi svet ni potegnilo že prej? Res prostor za uživanje, samo da si tam, je dovolj, brez posebnega pričakovanja.
A treba je bilo dalje, Krofička je namreč bila najin cilj. Prav prijetna hoja v hladu tega sobotnega vročega dne, pravi balzam. Ob poti občudovanje cvetja, lepih blazinic Zoisove zvončice in nasršenega kamnokreča ni bilo mogoče spregledati. Na vrhu pa prav tako ne jate razposajenih lastovk, ki so kar zaobjele vrh Krofičke in ga tako naredile še bolj čarobnega
.
Sva bila enotnega mnenja, da se na ta vrh še podava, a v drugi smeri, s Škrbine, da bo vmes še malo raziskovanja
.
Vožnjo nazaj pa sva zaokrožila preko Pavličevega sedla, kjer sva občudovala nek drugi, drugačen pogled na KSA, ki pa je tudi močno pritegnil.