Pogled v skrivnostno krnico za Široko pečjo, Amfiteater, mi je buril domišljijo že od nekdaj. Vedno izkoristim vsako priliko, da se lahko zazrem v njeni smeri in kar ne morem odtrgati pogleda od nje. Ta pogled me vedno znova navdušuje, želja stati nekoč v tem odmaknjenem svetu, pa tli tako še naprej.
Morda najlepši pogled nanjo ponudi Kukova špica. Sva se z Zdenko že v lanskem letu dogovarjali, da se povzpneva nanjo, pa se je dan prehitro skrajšal, letos pa sva ga še pravočasno ujeli
. Ona gor tako prvič, jaz pa drugič. Se splača vzpenjati po tej dolgi, precej meliščni dolini med Tičarico in Škrnatarico na eni strani in Kukovo špico na drugi strani.
Prijetno je tudi začetno vzpenjanje v ključih po mehki potki skozi gozd, ki je v tem času jesensko obarvan, v popoldanskem času pa prav čarobno zažari.
Sva bili na celi poti sami, nikjer ni bilo nikogar, ne pri vzponu in ne pri spustu. No, dva gamsa sva pa uzrli. Pa se nisva pritoževali, saj sva tako imeli vrh samo zase in pogled z vrha odtehta vse, napor in previdnost, ki je potrebna zlasti pri vzpenjanju v zgornjem delu poti. Se kakšen kamen kar spodmakne in odpelje po svoje navzdol. No, pa če se sam pelje, je še dobro