Danes Čez Gulce na Kukovo špico, nazaj grede na ramo pod Škrnatarico ter po meliščih in zahodni varianti poti do prečne poti in navzdol.
Vreme zjutraj je bilo kilavo, da bolj ni moglo biti. Aladinova napoved pa je predvidevala sonce, ki sem ga, vsega bleščečega v resnici dočakal nekako na 2000 metrih. Na vrhu sem bil sprva čisto sam v tišini in z veličastnimi razgledi na Amfiteater. Malo kasneje je po poti priskakljal še simpatičen, asketsko opremljen mladenič.
Prešerno mehkim travam, ki od sedelca vabijo proti Škrnatarici se nisem mogel upreti in sem pred sestopom v dolino skočil še na ramo pod Škrnatarico. Pogled v Amfiteater je od tam izjemen. Kmalu je za mano prišel še fant. Malo sva poklepetala, nato se je z naglimi koraki pričel vzpenjati proti Škrnatarici. Sam pa sem se počasi spravil dol, sprva po poti, nekaj pa tudi po melišču ekspres. Malo pod skokom me je privabila stezička, ki pelje navzdol na drugi strani rušnate rebri, kakšnih petdeset metrov bolj zahodno od tiste šodraste in zoprne, po kateri sem se vzpenjal. Ravno toliko zahodno me je tudi spodaj pripeljala na prečno pot. Hoja po njej je precej bolj prijetna kot po šodrih, kamor so me gor grede zvabili številni, očitno po nemarnem postavljeni možici.
Moj sodrug z vrha je do ceste prišel le minutko za mano. Omenil je, da je po gebenu prišel do Škrnatarice, nato pa skočil še na Dovški križ in sestopil po grapi levo od Škrnatarice. Potem pa šel iskat še palice, ki jih je pustil višje zgoraj na rami. In se spustil dol. Vse to v času mojega, sicer lagodnega sestopa z rame nad Amfiteatrom.
Hmm, kaj pa mladina ve, kaj so to višinski metri...
