Malo in Veliko Špičje

Mislim na Zasavsko koco na prehodavcih. Se opravicujem za napako

Zdravo, pot med Pogačnikovim domom in Zasavsko kočo na Prehodavcih, se pravi čez Luknjo in pod Kanjavcem je še precej zasnežena in zato brez zimske opreme neprehodna!!! (cepin,dereze) Delam na Zasavski koči, pa ti lahko iz prve roke povem, da bo tam precej nevarno še dlje časa. Sama namravam skočit k sosedom, samo bo treba počakat še kakšen mesec ali manj, da bo kopno. Lepo Špičje je skoraj brez snega :-) Dolina 7 tudi, na Kanjavec se tudi da lepo priti... :-) Aja, vabljen na Zasavsko kočo

natakarica Silva:-)

Najlepsa hvala za info Silva. Lep pozdrav in nasvidenje jutri.

Silva, a si tolk prijazna, pa mi/nam zaupaš, kakšna je pot od Triglavskih do Zasavske koče na Prehodavcih pa potem naprej v Trento? A je potrebna zimska oprema? hvala ti že v naprej...

kakšna je pot od triglavskih do Zasavske ne vem je pa od Zasavske v Trento prehodno brez zimske opreme

pot od triglavskih do Zasavske je normalno prehodna, tudi spust v Trento preko pl.Lepoca je brez snega. Se dodam pozdrav za Silvo iz Zasavske koce in ostalim oskrbnikom za njihovo prijaznost in priporocam obisk koce vsem. Lep pozdrav

Vsem sporočam, da je bila pot 30.06.2009 čez Špičje lepo prehodna brez zimske opreme. Priporočam vsem na res lepo turo in lep razgled. Tisti dan sva bila verjetno edina gor. Ker je zelo mirno, sva videla tudi veliko kozorogov ter tudi 3 gamse.
LP

Iz Loga v Trenti na Trebiški dol, pa Zadnjiški dol in Prehodavci. Tam zavijem v desno na Lepo Špičje. Gori, doli in malo naokoli, vmes srečam dva in že sem na vrhu, ki ga občasno zagrinja megla. Želim se vpisati pa ni knjige, obrnem se nazaj proti Prehodavcem, na kamnitem ledeniku ju dohitim, potem pa zavijem do Zasavske koče, srečam prijazno kelnarco Silvo, potem pa dol v Trento.

Tura, ki jo ponoviva skoraj vsako leto. Sicer kar naporna za en dan, a vredna vsakega koraka. Pričela sva na planini Blato, koča pri Sedmerih jezerih, Veliko, Malo špičje, Prehodavci, vrnitev do koče pri 7j in čez Fužinarske planine nazaj na pl. Blato. Pristop na Veliko špičje je b.p. prav tako greben med Velikim in Malim špičjem.
Slike: http://www.petersfoto.si

Začnem v Trenti pri glavni cesti, v smeri Prehodavcev, ko pridem do bivaka se usmirim proti Malemu Špičju in prečim vse do Velikega Špičja, za vsak slučaj imam s seboj cepin, ampak pot ni nikjer problematična, tu pa tam se stopi malo na sneg. Z vrha V.Špičja se usmirim proti V.jezeru, nekaj časa po označeni poti, nato pa malo po svoje in pridem ravno pri V.jezeru, tam, tu se mal odpočijem. Grem naprej proti koči na Prehodavcih, kjer si ogledam bivak. Počasi bo za odhod, med spustom pa si mi ves čas kaže Zadnjiški Ozebnik, zato se na sedlu odločim še za vzpon na Zadnjiški Ozebnik, več bom napisal v drugi temi.

Lepo Špičje sem prehodila v začetkih svojega spoznavanja gora. Takrat smo se preko Planine za Skalo najprej povzpeli na Čelo skozi njegov žleb, potem smo prespali v Koči na triglavskih, naslednji dan pa smo prečili Špičje, se ustavili na Prehodavcih in se spustili v Zadnjico. V spominu mi je ostalo le, da je leeeeepo, pa pogled na Ledvičko s poti. Res je bilo treba ponoviti. Tokrat od Koče pri Savici čez Komarčo, nič spat, ampak kar na Veliko Špičje, pa do Prehodavcev. Še vedno je leeeeepo. Na vrhu Velikega Špičja je doma svizec, ki nas je strumno motril pri prihodu, potem pa se je vseeno odkobacal za rob. Pristop je strm, zahteva previdnost in trden korak. Tudi prečenje ni čisto kratko, sem in tja zelo zračno. Nabrali smo skoraj 2000 višinskih metrov, zato je prijaznost v Koči na Prehodavcih dobro dela. Koča popolnoma polna, le rezervirajte preden greste gor. Nova ekipa razpolaga celo z interentom in če vas zanima za okoliške poti ali avtobus do Vršiča, le vprašajte, vse boste izvedeli. Poti so tu kopne, priporočljivo je, če je čez Špičje tudi suha, saj se sicer možnost zdrsa občutno poveča, užitek pri opazovanju okolice in rožic pa zmanjša. Vse, čisto vse boste našli. No, morda ne tulipanov. Lepa, zahtevna tura nad kolonami pohodnikov po dolini sedmerih. Vredna vsakega koraka.

Včeraj s prijatelji opravili isto pot je predhodno omenil _ljubitelj gora_, razen Zadnjiškiškega Ozebnika. Lepa pot s čudovitimi razgledi.

Moram pa opomniti, da ko smo se vračali iz sedmerih jezerih proti Zasavski koči, smo šli naprej od Zelenega jezera, tik ob Rjavem jezeru do koče, je pa pred Zelenim jezerom pot, katera krajša pot ko koče, je pa zelo slabo označena, ko si utrujen se vsak meter pozna..

Pozdravljeni!
Mi lahko prosim odgovorite kako zahtevna pot je med Kočo pri Triglavskih jezerih proti V. Špičju(ker je V. Špičje označena zahtevna pot)naprej do M.Špičja in Zasavski koči, ker nameravamo iti z dvanajst letnim otrokom.

Hvala za odgovore. Anica

Anica vse zavisi od izkušenj,ki jih ima družina.Če greš prvič po klinih in jeklenicah,potem že ne priporočam to pot za prvo turo.

V Bohinju grebenu Velikega in Malega Špičja še vedno pravimo Lepo Špičje.
Ime je vsekakor upravičeno. Nama je tura vsakoletni višek pohodništva, ture, ki se jo veseliva že v naprej.
Tudi tokrat je bilo, kot že tolikokrat do sedaj, izhodišče planina Blato.
Do tja nas sedaj popelje v celoti asfaltirana cesta. Fužinarske planine so bile hitro za nama, in v kočo pri Dvojnem jezeru sva vsotpila ravno, ko so jo zjutraj odprli. Prijazno osebje se naju je spomnilo še iz lanskega leta in naju celo počastilo z jutranjo kavo.
Prebijanje skozi mokro rastlinje skozi predel pri Utah sicer ni bilo tako romantično, saj sva bila premočena do pasu. Sva pa lahko videla jezerce, ki nastane le ob močnem deževju.
Višje se je svet postavil pokonci, svet je postajal vse bolj skalnat in strm. Na vrh sva prispela že povsem posušena.
Grebensko prečenje ja nama najlepši del ture, ki ga je kar greh prehoditi na hitro. Preveč je namreč lepot, ki se jih je vredno naužiti, si jih zapomniti in jih v mislih še kdaj podoživeti. Prečenje grebena kar prehitro mine. Večinoma hodimo po južni strani, kjer se skalnat in strm travnat svet spušča proti dolini Triglavskih jezer. Proti Malemu Špičju pa pot zaide tudi na severno stran, kjer lahko občudujemo drzne, prepadne stene Velikega Špičja.
Prav do Prehodavcev nisva hodila, že prej sva se spustila do Zelenega jezera in potem po dolini Triglavskih jezer in Fužinarskih planin nazaj do avta.
Na grebenu Velikega Špičja sva našla rastišče redke rastline kranjske trinije, v dolini Triglavskih jezer pa novo rastišče izredno redke janezove murke, kar nama je še polepšalo dan. Za konec pa še obisk prijateljev v stanovih v Fužinarskih planinah.
Tema je bila, ko sva se zadovoljna vrnila domov.
Kot sem že napisal: nama je to najlepša tura, ki si jo privoščiva vsako leto. Zanjo se je treba vzeti čas. Prelep je namreč svet tam gori, da bi kar hitel skozenj.
Sicer pa več v slikah:
http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2015-06-26
http://www.petersfoto.si

Pozna kdo nemarkirano pot, ki vodi na/z Velikega Špičja proti planini Lopučnici?
Z vrha gre pot nekaj časa po grebenu proti jugu, potem se strmo spusti navzdol v Za dolino, obkroži Gladki lašt, se na Zgornji Komni odcepi in se spodaj priklopi na markirano pot, ki vodi od Koče pri Triglavskih jezerih do planine Lopučnice. Pot je vrisana samo na nekaterih zemljevidih.
Je kdo že kdaj tam hodil? Gre res za pot, ali za spodaj že zdavnaj preraščeno pot in torej praktično za brezpotje

Zanima me, ali je pot od Triglavskih jezer do Prehodavcev čez Veliko in Malo Špičje dobro urejena in zavarovana? Ali je zelo zračna?

Zdravo, pot je urejena, lepa in neproblematična. NA nekaterih delih malo bolj strma ko se vzpenjamo na Veliko Špičje. lp

25.6. iz Trente na Malo Špičje in Zadnjo Lopo.

V času, ko se ponekod v visokogorju še najde kaj snega, se mi je zdel vzpon na Malo Špičje dokaj "neriskantna" tura. Poleg tega sem si zaželel od blizu pogledati Jezero pod Vršacem. Na vrtljivi spletni kameri je izgledalo kar zimsko.
Do Prehodavcev sem srečal kar nekaj pohodnikov. Od odcepa za Špičje pa sem bil na poti praktično sam.
Pot je z izjemo dveh ravnih snežišč takoj za Prehodavci povsem kopna. Pokrajina pa vsa v cvetju, prava paša za oči. Da ne omenjam prekrasnih pogledov na Sedmera jezera. Pot Stanka Kosa je zame ena najlepših.
Na podih, tik preden sem se začel dvigovati, sem presenetil še Alpskega svizca. Je kar zakopal po gladki skali :-)
Ob sestopu sem "skočil" še na sosednjo Zadnjo Lopo. Kdo bi si mislil, da je pristop nanjo s te strani tako enostaven.
Sledil je še obisk jezera, ki se šele prebuja iz zime. Nekje sem prebral, da je to edino od Sedmerih jezer, ki odteka na "našo" (Trentarsko) stran.
Pred odhodom v dolino pa še rehidracija s hladnim pivom ob koči. Na hišni "plaži" sem ga popil na ležalniku s pogledom na osvojena vrhova. Neprecenljivo

Skupno se je nabralo cca 1800 višincev in dobrih 26 km.