Matkova kopa

Latvica ni videti še nič shojena.

Dokler je tako zasneženo, nikoli ni bila shojena. Pod Latvico moraš biti v tem času zgoden, ker sonce takoj obsije hrib zgoraj in začne padati in se kotaliti proti Škafu. Sem že to doživel in se potem raje vračal preko Okrešlja. Tam je v takšnih razmerah objektivno bolj varen dostop.

Ravno včeraj zvečer sem razmišljal, da še letos ni bilo objave s kope...lepo Drago.

Že veliko let je minilo, kar sem bila na kopi.
In sem šla preverit, če še sploh najdem spodnji dostop iz kota.
Na začetku so me malo zmedli cesti pred vstopom v lovsko stezo, potem je šlo.
Pot je manj uhojena in bolj strma , kot sem jo imela v spominu.
Pritiskala je vročina in sparina, korak težek.
Temperature vedno bolj navzgor, kondicija navzdol .Tako da je bil s krnico cilj dosežen.
Izvir vode je uporaben samo za Geppota, ki ima vedno kakšen pripomoček za ulovit kapljice. Za nas ostale je bolje, da se oskrbimo ob potokih na poti vzpona.

Srečala nikogar, tudi parkirišče je bilo prazno.
Ampak ja, lepo se je vrniti nazaj v te divje konce.

bravo pika

Hvala, je bil to kar test zame, ko zadnje čase bolj hribe obiram 🫠.

21.10.2024:
Matkova kopa spet malo drugače
Tema je še bila, ko sva grizla v breg po grebenu na Jerebičje. Na njem se je začelo daniti. Lepa jutranja zora je bila.
Sončni vzhod sva opazovala na Matkovem Grintovcu.
Pri Jerševcu sva zavila desno navzdol pod Matkov zob. Divji in zelo zahteven svet je tam okrog Zoba s kar nekaj okni in votlinami. Najlepše trojno okno je na zahodni strani Zoba, katerega sva pred leti odkrila z Milanom, ko sva se abzajlala z Zoba.
Navzgor do dvojnega okna je teren še posebej zajeban. Sploh če ne greš po običajni varianti. Šla sva vsak po svoje in skupaj prišla ravno pri dvojnem oknu. Še čas sva ujela ravno pravi, saj je izza grebena na Kopo nanj ravno začelo sijati sonce. Pavza se nama je tam še kako prilegla.
Nadaljevala sva od tega okna kar naravnost navzgor proti vrhu Kope. Na nekaterih mestih je bilo kar zahtevno plezanje, tudi prek trojke. Tudi ruševja ni manjkalo. Malo pod vrhom sva odkrila novo lepo votlino-rov, dolžine vsaj 30 metrov.
Z vrha Kope sva sestopila po njenem grebenu proti Matkovi krnici. Je kar težak in zajeban, ampak nudi kar nekaj uživanja.
Za na Iglice nama je zmanjkalo cajta, ker je kratek dan. Kar po ruševju sva se spustila v Krnico in sestopila po lovski nazaj na izhodišče. Tam sva nehote zmotila dva lovca in psa pri čakanju na preži.
S krasno dogodivščino so nama tudi tokrat postregli ti lepo konci nad Matkovim kotom.
Martina hvala za lep skupaj doživet dan!
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Čudovito Janez!

Na današnji spomladanski, ups, zimski dan, sem zopet obiskal Matkovo kopo.
Temperatura in sonce sta bila pravšnja za moj stari telešček in pridobivanje vitamina D.
Snega je za ta čas bolj malo, pa še ta je bil ojužen.
Pristopil sem po srednji poti in tam tudi sestopil. Še največ snega je bilo v drugi polovici srednje poti. Zgornji del pa skoraj kopen.
Razgled pa fantastičen. Od Krna do Grossglocknerja, pa še dlje na vzhod. Na vrhu sem kar obsedel celo uro, kar ni moja navada. Bil je popoln mir in krasen ambient. Sem komaj zdaj ugotovil, da se s tega skoraj dvatisočaka veliko vidi. Ne samo, da te njegove stezice utrudijo.

Kot vedno Drago, lepa tura.

Takšne lepe beline pa nisem imel, kot ti na Jerebičju. Lp

Danes na Kopi.
Ko vremenarji udarijo mimo.
Lp

Bravo! Zelo lepo!
Res nora gora! Malo sem pregledal fotografije po forumu za nazaj, pa se ne morem načuditi kakšne lepote postavi na ogled svet okoli te lepotice! Vsekakor ena in edina!

Nedeljski krog: Pavlicevo sedlo - po gozdovih - Lesnikovo sedlo - Jerebicje - Matkov Grintovec - mimo solnice - precnica - "ta prava grapa" - vrh - nazaj, tokrat po stezi okrog Jerebicja - po meji nazaj do Pavlicevega sedla.

Na Kopi sem bil tokrat drugic. Ob prvem obisku me je hecala izbira mesta, kjer zapustis precnico: smer najlazjega pristopa sem takrat ubodel sele po precej poskusanja na napacnem mestu. Tokrat tezave ni blo: takoj sem prepoznal "tapravi" rogelj. Sem pa zato zgresil vhod v pozagano stecino med rusjem; ko je bilo jasno, da sem previsoko, sva se s souzivacem odlocila da greva kar po grapi, levo od rusja. Ven iz grape zlezeva on po sredinskem kraku, jaz po neki levi varianti. Za izstopom so se pokazali sledovi obrezovanja v rusju: to jemljem kot znak da sva naletela na neko "drugo varianto normalke". Malo visje sva prisla na shojeno stecino na grebenu Kope. Tam se je oglasila "gorniska pohlepnost" - souzivac bi nekaj caral po avstrijski strani mimo roglja ki je med nama in vrhom, jaz pogledujem proti Krnici ... ampak dan je vroc, vode je cedalje manj, v planu pa je itak bila samo "normalka" in ne pustim odstopanj: mahnila sva jo po SLO strani grebena proti vrhu. Najini stecini se je kmalu zatem pridruzi izsekana pot, ki sva jo prej iskala nizje spodaj, sledi se tisti skokec pod vrhom in ze sva stala na vrhu Kope. Cokoladic, ki s(m)o jih odlagali v kozarec pred leti ni vec tam, upam da so nekomu prisle prav.

Dol sva se vrnila po vsekani stezi skozi rusje, ki sva jo zgresila ob vzponu. Sopotniku so najedale zivce mravlje, rusje in vrocina in kresala so se mnenja: meni je bila rusnata varianta bolj vsec (lazja), sopotniku pa je bila dalec bolj pri srcu grapa. Vsakemu svoje ...

Nato sva se pocasi vrnila do Matkovega Grintovca, sla po stezi okoli Jerebicja in nato po meji mimo Pavlicevih sten do Pavlicevega sedla. Ta zadnji del je bil po svoje visek dneva, popoln zen sprehod ... dokler ni prislo na vrsto zadnjih 300m spusta, kjer je bilo zarasceno in sva nabrala precej klopov. Razpolozenje je dvignila se obilica divjih malin ob poti, kramljanje z domacinom ki je prinesel kamne v solnico, in podobne malenkosti.

Cez par let upam da se vrnem spet.