Ob vsakem obisku Matkove kope me je mikal Matkov zob in potem vzpon naprej navzgor po grebenu na vrh Kope. No, danes se mi je vse poklopilo. Z avtom sem se zapeljal še višje od Matka. Nato sem se z Lesnikovega sedla povzpel po grebenu na Jerebičje. To je meni čudovita pot, ki mi napolni dušo in telo. Na vrhu Jerebičja ugledam moja včerajšnja cilja. Bolj me je skrbel Zob, ker za na Kopo je moč najti kar nekaj opisov, za na Zob pa nisem našel nobenega. Na Jerebičju tako še nisem vedel kaj me čaka. Počasi sem nadaljeval po grebenu Jerebičja navzdol na Matkovo sedlo in si v glavi ob pogledu na Kopo risal mojo pot na njen vrh. Zelo mi je pomagala volkova slika in njegov opis. Hvala! Kje sem moral zaviti desno sem dobro vedel že od prej, ko sem enkrat že prehodil del te poti. Pot do dvojnega okna, v resnici jih je pet, je zelo lepo sledljiva. Skozi večja dva okna sem se dvakrat prehodil in se potem spustil do globoko zevajoče grape pod mano, ki vodi navzgor na greben. Ob robu grape sem se spustil nižje, jo previdno prečil in se na drugi strani povzpel do Zoba. Hudirja, od blizu pa Zob ni bil več tako lahek. Na desni se mi je ponujala ozka polička kot edina možnost za vzpon nanj. Najprej sem si dobro oddahnil in se nato skoncentriran lotil plezanja. Dobro, da je skala v tem delu res kompaktna, težavni del kratek, v pomoč kakšno rušje in oprimki zanesljivi, saj bi drugače zadevo opustil. Še tako me je malo skrbel sestop. Tudi greben zoba je zelo ozek in je od mene ob močnem vetru zahteval kar nekaj zbranosti. Po osvojenem vrhu obeh špic Zoba se mi ponudila varianta za sestop s sedla med špicama na drugo stran. Odločim sem se zanjo. Začetek je bil kar enostaven, po ruševju ob steni, sledilo je nekaj zahtevnih metrov prečenja v skoraj navpični steni in nato spust v luski previsnega trebuha. Med vzponom na izhodišče sem odkril lepo trojno okno in v njem ostanke skeleta divjadi. Sem se po zahtevnem sestopu z Zoba kar malo zamislil. Nato sem se spet vrnil v grapo in po njej nadaljeval navzgor proti grebenu. Naklonina je postajala čedalje večja. Višje se grapa razdeli v več grap. Desna mi ni bila pogodu, ker je višje prešla v skoraj navpično meni neznano steno. Leva pa je dokaj poraščena, zato sem se odločil za srednjo. Tako sem se v uživaškem plezanju vrh te grape znašel na grebenu za naprej na vrh Kope. Greben sem premagoval po skrajnem desnem robu, ker tam skoraj ni ruševja, tisto malo pa sem ga izkoristil sebi v prid. Višje se mi spet ponudita dve možnosti. Ali ozek skoraj navpični skalni skok ali lažja stezica, ki ga obide rahlo navzdol po desni in višje po grapi na vrh. Zvabil me je skalni skok, ki je v prvih metrih precej gruščnat in ko sem gledal stezo spodaj, mi je postalo že skoraj žal. Vendar po nekaj metrih zadeva postane prav solidna. Zadnje metre proti vrhu so me preplavila nepopisna čustva. Janez, uspelo ti je. Na vrhu sem dolgo užival. Ostali vrhovi so samevali, le na Ojstrici sem opazil nekoga, ki se mu tudi ni mudilo v dolino. Sestopil sem po lažji Matkovi strani, od včeraj prav lahki.
Lep pozdrav in varen korak izpod lepih Golte, Janez