Včeraj je bila lepa vremenska napoved in odločil sem se poiskati pot na Matkovo Kopo, ki sem jo že občudoval iz sosednjih vrhov.
Vremenarji so tokrat zadeli in sobota je bila čudovita, brez oblačka ali sapice, prijetno topla - prav takšna, kot jo nekdo, ki prvič rine tja gor v gamsje kraljestvo, tudi potrebuje !
Začetek poti do Matkove krnice sem enkrat že neuspešno iskal, tokrat pa sem jo, oborožen z opisom iz knjige "Brezpotja", brez težav našel in tudi sledil do ostankov pastirskega stanu v idilični krnici. Privoščil sem si pavzico ob poslušanju ptičjega petja in uživanju na sončku. Odpravil sem se po dobro vidni stezi pod Matkovo Kopo, šel po njej malo predaleč, po 10 minutah spuščanja sem se odločil, da to ni to in se vrnil do slemena, ki ga je omenjal opis. Tu sem se malo bojeval z ruševjem, potem pa našel pravo grapo in se po njej povzpel do vrha. Tam sem na sončku užival nekaj časa, na večini od vrhov sem videl kakšnega obiskovalca, potem pa je sledil spust, ki je bil še malo bolj napet kot vzpon, pa je vseeno šlo in kmalu sem bil na potki proti krnici, kjer sem se po krajšem premisleku odločil, da grem še na Krničko goro, tako lep dan je pač treba izkoristiti.
Kmalu sem bil na sedlu, plezanje mimo lusk se mi ni zdelo tako dramatično kot v opisu, grebenček in stolpi pa so bili čisto uživanje ! Na Krnički gori sem že bil iz smeri Latvice, a pravilne smeri spusta tokrat v prvem poskusu nisem čisto zadel, tako da sem nekaj časa bluzil po zoprnem strmem krušljivem terenu, potem pa se še malo spustil in opazil pravi prehod v rušju. Po previdnem spustu sem si kar oddahnil, ko sem pod Latvico prišel na mehke trave, obsijane s popoldanskim jesenskim soncem in okrašene z markacijami
Spust je hitro minil, nekaj dni nazaj so bili na delu markacisti, ki so uredili potrgane jeklenice in dodali nekaj novih klinov, tako da so se sedaj vsa varovala tip-top. Dve uri kasneje sem si lahko sezul gojzarje in pri avtu malo zabredel v ledeno mrzlo Jezero