Ker je bila včeraj prvič ničla pri virusu, je bilo danes nujno preveriti še ničlo pripravljenosti v hribih. V zadnjih tednih sem hodil samo po ravnem, pa še to na malem območju.
Danes se je nabralo kar nekaj višincev (1759m), kilometri pa me niso zanimali, ker je bilo kaj za pogledati med potjo, v primerjavi s tistim v občini bivališča.
Previsokega hriba si nisem izbral, da ne bi bil v pravem visokogorju, ki ga še zmeraj odsvetujejo.
Mimogrede sem si še ogledal žalostni Okrešelj, kjer pa so že začeli nekaj delati.
Razmere za vzpon so bile ugodne, zjutraj je bil še trd sneg, kolikor ga je še sploh ostalo na tej poti preko Okrešlja in Mrzlega dola. Še najbolj delikatna je strma, izpostavljena prečka (zajla navzdol), kjer bi bilo dobro še drugo orodje.
Na vrhu sem se hitro odločil za sestop v Matkov kot, kamor vodi (razen grebenskega dela) eno samo veliko snežišče. Prekine ga samo skok pod Latvico in pa spodaj nad zasneženim kaminom krajši del.
Škaf je bolj Škafec, cca 8m globok. Mislim, da tudi kasneje, ko bo dodelan, ne bo globlji, ker je na tej višini zelo malo snega.
Pred lovsko kočo sem potem zavil navzgor in prečil v Logarsko do avta. Na sedlu, pri drevesu, popisanem od graničarjev bivše jugoarmije, sem si privoščil kratkega in malico.
Popoln dan po karanteni.
