Danes pa ne vem, kdo je bolj »štrajkal« - vremenarji ali vreme samo, vsaj na primorskem koncu. Kajti dež vsekakor za zgodnje dopoldne ni bil napovedan. Kakorkoli – po končanih zgodnjih službenih obveznostih na tistih koncih sva se odločila za vzpon na Nanos, ki nama je bil na povratku ravno ob poti. Vzpon iz Razdrtega po strmi poti in sestop po položni. Pot je že v spodnjem delu precej »mokra«, deloma blatna. Pri prvi jeklenici naju presenetijo prve dežne kaplje, vendar optimistično oceniva, da ne bo hudega, zato nadaljujeva. Vseskozi je rahlo pršelo, posledično so bile skale spolzke, zato je bilo potrebno malenkost več previdnosti. 15 minut pred kočo pa se je ulilo kot za stavo. Ko sva prišla do koče, je od naju »curljalo in kapljalo«, tako da niti nisva vstopila. Malo sva vedrila pred vhodom, dež je tako hitro kot je začel, tudi ponehal in sva se kar hitro odpravila v dolino. Nekaj dežnih kapelj naju je potem ujelo še enkrat, tik predno sva prišla nazaj na izhodišče. Sicer pa je bilo zanimivo po mnogih letih se ponovno povzpeti na ta sicer lep razglednik – oba sva bila nazadnje gor še v osnovnošolskih letih
.