Sem prebrala članek že včeraj na Siol-u. Nisem se nasmejala. Sploh se mi ni zdel smešen, prej žalosten. In nisem se našla v njem praktično v nobeni stvari, čeprav smo z dvema otrokoma hodili v hribe precej let in še zdaj gremo večkrat skupaj. Več stvari je verjetno »krivih« za to, da so pri nas stvari potekale drugače. Verjetno malo to, da sem zaprisežena »devica«, ki ljubi red, še največ pa verjetno dejstvo, da sem bila vse drugačnih odhodov v hribe vajena od doma, še iz svojega otroštva. Vzgoja torej.
Kot mama knjig o vzgoji nisem prebirala. Ker sem se zanašala na svoj instinkt in zdravo kmečko pamet. Je bila pa ena od stvari, na katero sem »prisegala«, ta, da imajo otroci radi red. Ker se v tem primeru počutijo varne. Ker vedo približno, kaj lahko pričakujejo. In če je red, so njihova pričakovanja realna in zato ni negativnih presenečenj. Ni slabe volje in teženja. Ni frustracij. In to je pri nas funkcioniralo praktično na vseh področjih, tudi pri izletih v gore. Pa ne mislit, da se nam zato ni dogajalo nič zanimivega, včasih tudi razburljivega. Kakšna stvar je bila tudi čisto presenečenje. Ampak ker so »glavne« stvari »štimale« (beri: v gore smo hodili spočiti in naspani, malico smo pripravljali skupaj, da je bila za vse okuse, v nahrbtniku so se našli priboljški, vedno smo vedeli, kam gremo, kje je izhodišče, kako zahtevna in dolga je pot, dekleti sta si vedno želeli tudi sami ogledati fotografije pri opisu poti na tem portalu itd…), so bile stvari, ki so se dogajale »izven načrta« bolj »zanimiva avantura« , kot pa še dodaten »nebodigatreba« ali nočna mora. Tudi zato so se morda naše ture leta in leta zaključevale z vprašanjem »kam gremo pa naslednji vikend«…
Ne morem se znebiti občutka, da je kolumnistka želela biti duhovita in zanimiva in »kul«. V mojih očeh to pač ni. Če je kdo članek razumel v tem duhu, tudi prav. Posnemanja pa to ni vredno, res ne.