Bolj za šalo kot zares: stihoklepski opis izleta na Travnik (junij 2009)
Oblačno, sivo je sobotno jutro,
napoved prav nič dobrega ne obeta,
a osem babnic to pač ne odvrne
od že načrtovanega izleta.
Ob petih smo iz Kamnika krenile,
se čez Vršič tja v Trento zapeljale,
ne levo v vasi Soča smo zavile
in hitro smerno tablo poiskale.
Medtem se nam še en gospod pridruži,
najbrž zato, da vreme bi zdržalo,
saj kjer je žensk preveč, se rado sfiži,
in res je v Trento sonce posijalo.
V lahkotnem tempu četica se vzpenja
in v urah dveh prispemo do planine,
kjer pa ni več pastirskega življenja,
le prazen stan varuje še spomine.
Za skalo se planina imenuje
in tudi naša pot gre malo v skale,
a saj nam jeklenice niso tuje,
zato smo brez težav se v skok pognale.
Pred nami je zdaj Travniška dolina.
Ker se je zima komaj poslovila,
cvetita še avrikelj, alpski zvonček,
planika šele cvet je naredila.
Vmes občudujemo razglede širne:
vidimo Krn, ko se oblak razgrne,
na desni Čelo in Vršac stojita,
nam pa pogled naravnost se obrne
na Travnik, cilj današnjega izleta.
Z grebenom z njim se Plaski Vogel spaja,
Saša in Katja dobro ga poznata,
v prelepem jima še spominu ostaja.
Do vrha se je vreme kar držalo,
nato pa je pričelo deževati
in vseh devet nas s Travnika pregnalo,
v dolino urno nas neso podplati.
Pa se je ploha hitro umirila
in spet prijazno sonce se posmeje,
da slečemo odvečna oblačila,
saj na trenutke kar pošteno greje.
Med potjo smo okostje opazili -
- tu kozoroga je odnesel plaz,
in gada dva smo spotoma splašili,
ko soncu sta nastavljala svoj stas.
Tako nam pot prav hitro je minila,
saj v dobri družbi pot je zmeraj kratka.
In družba? Saša, Katja, Majda, Vera,
Janez, Zvonka, Magda, Agata in Vladka.
Na koncu vedno se postavi pika.
In na to piko nismo pozabile.
Po dolgi turi žeja je velika -
- dostojno smo Aljaža počastile.