Poezije

Travniki in polja so ozelenela,
pod najinim oknom češnja se je razcvetela,
v njeni okolici prijetno diši,
v krošnji od pridnih čebelic šumi.

Ptice veselo prepevajo,
si novega zaroda obetajo.
Življenja vsi se veselimo,
ne pozabimo pa, da samo enkrat živimo.

Zato na goro se bova podala,
uživala in se smejala,
da pozabiva na tegobe dolin,
ki naj postanejo le bežen spomin.

Dan preživet v gorski naravi,
med cvetjem, še rosni travi,
to je za naju pravo veselje,
z njimi zapolniva si želje.

Veseliva se jutranjega sonca,
ki prinaša srečo,kakor pikapolonca.
Pogledi na gorsko cvetje,
pa nepozabno doživetje.


Ne hodiva več prav visoko,
saj ob hoji dihava, kar globoko.
Rada se vračava v najin svet,
ki pomaga nama srečo objet.

Vito, krasna je ...

@Scabiosa hvala! In še verz za današnji lep majski dan.

Vsak človek v srcu srečo ima,
kako jo deli, človeka se spozna.

Nekaj verzov za čas ključavnic

Narcisa je prelep majski cvet,
ki prekrije Golico in okoliški svet.
Njeni cvetovi prijetno dišijo,
njihova polja bregove krasijo
in ko zapiha vetrič preko njih,
človek za dirigiranje dobi navdih.
To moraš na gori doživeti,
slika in beseda ti srca ne moreta odpreti.

Pod Golico in Rožco,
kamor seže oko
tam cvetijo narcise,
vabeče tvoje oko.

Ko se zarja prebuja,
jih poljublja gorko,
one tiho strmijo tja v dalj,
kjer Triglav je kralj.

Te narcise goliške,
plaho dvigajo cvet,
njih postave dekliške,
občuduje ves svet.

Vsa narava je bela,
kot pokril bi jo sneg,
je kot dekle veselo,
ki gleda v dalj,
kjer Triglav je kralj.

Pod Golico in Rožco,
kjer narcise cveto,
mlad fant od dekleta
nežno jemlje slovo

Ona bere mu šopek
iz teh belih narcis,
ona žalostno gleda tja v dalj
kjer Triglav je kralj.

Kdo je avtor pa ne vem

Slamca, tudi če ne veš avtorja, si izbral zelo lepo pesmico.
Je res, da, ko se podamo na katerikoli vrh naših prelepih gora, se oziramo in iščemo našega Kralja in ko ga zagledamo, nam srce zaigra in duša zapoje. Mogoče se kdaj vprašamo "zakaj?", pa ne vemo odgovora. Tako pač je. Zasidral se je v naša srca in tu bo ostal ter naše srečne trenutke koval.

Ne sodi ravno pod klasično poezijo, je pa eno lepo besedilo Ansambla Franca Miheliča:

V večerni zarji planine se bleste,
zlat žarek se na pečini je ujel.
Stezica gamsja se spušča med skale,
na vrh obronka viharniki stoje.

Zaplava žalostna misel mi v gore,
ustavi se kjer odpira se prepad.
Prešine spet bolečina mi srce,
tam gori fant moj poslednji dom ima.

Fant moj vem, da vrnil k meni se nikdar ne boš,
ker ostal za vedno tam v kraljestvu si gora.
Nosil več nihče mi ne bo planinskih rož,
saj krvava je planika zadnja roža bila.

Fant moj vem, da vrnil k meni se nikdar ne boš,
čas zacelil srčno rano bo nekoč morda.
Vem da si v objemu planin zaspal lahno,
saj si vedno neizmerno ljubil svet gora.


In še link do skladbe (snemano na ledeniku Dachstein): LINK

In če koga zanima še v živo skupaj z Ylenio Zobec in godalnim orkestrom TUKAJ

Stojim vrh meni ljubih gora,
se veselim žara jutranjega neba.
Svetloba vzhajajočega sonca
je igra sreče hitrega konca.

Najprej zažareli so oblaki,
sledijo jim gorski vršaci.
V meni radost se stopnjuje,
sonce se v daljavi prikazuje.

Težko zapisati je vse to veselje
ali srcu izpolniti skrite želje.
Ena želja pa se mi je izpolnila,
v meni ljubezen se na novo je rodila.

@vito: Ti si car

Vito, upam, da imaš pesmi kje zapisane, nekoč jih bo za celo pesniško zbirko, če jih ni že zdaj dovolj.

@Flora1, hvala za "titulo"
Nisem car,sem samo svojega srca vladar,ki rad kaj napiše v rimi,z lepimi spomini na gore,ki osrečujejo mi srce.
Lp
@Becar, pisanje pesmi mi je predvsem v veselje in sprostitev, vseeno hvala za idejo. Lp

Kadar pada,ga ne maramo preveč,
ko pa sonce žge, ne bi bil odveč.
Besede seveda so namenjene dežju,
ki omogoča,da jutro preživljamo v snu.
Vonj po turški kavi nas predrami,
mislim, da vesel je dan pred nami.

Triglav je ime,ki v srcu ga nosimo,
ljubezni do gora nikoli ne prosimo.
Ta porodi se sama v objemu gora,
ko človek vso to lepoto spozna.

Vzpeti na vrh Očaka vsi si želijo,
ob tem marsikaterega noge bolijo.
Na vrhu pa solze sreče oči zarosijo,
saj na najvišji točki domovine stojijo.

Vrh njega zagledamo kovinski stolpič,
ki krasi v dolini marsikateri grič.
Vsem viharjem narave kljubuje,
a na žalost tudi čopič potrebuje.

Samo eden stolp je našega Aljaža,
kakor dolga brada kralja Matjaža.
Po prihodu na slovenskega Očaka,
vsak se ima za pravega junaka.

Zakaj izpisati se je čas,
ko pa forum združuje nas kot eno vas,
vsak po svojih močeh deli tu gor svoj čas,
da ostalim ni nobeden dolgčas.

Vsi vtisi in pomembnosti z gora so tu doma,
ki vsak jih rad prebirat zna,
da čeprav kdo ostane tudi doma,
vtis z gora osreči mu srca in duha.

Gora pa vedno nas uči,
da v spoštovanju, skladnosti in harmoniji mirnega duha se pridobi,
ki varno vodi nas čez vse težke gorske poti,
kako potem bi naposled ne vse nas tadobre ljudi.

lepe rime,je luštno prebirat
lpM

Razgled je to,
kar vleče me na goro.
Lepo je zgoraj stati,
spomine v srcu brati.
Pogledi v dolino,
odkrivajo mi reke modrino,
če te ni spodaj,
so pa gore zgoraj.
Vseh niti ne poznam,
bo potrebno še kam drugam.
Včasih nič ni od tega,
megla je prehuda zadrega.
Se pač zgodi,
jutri se nov dan rodi.

Vito, polepšal si nam nedeljsko jutro ....