Vsako pomlad se na Ratitovec podam s Soriške planine. Pot je prijetna, samotna in ne preveč strma. Šele v zadnjem delu, predno stopimo na prostrane pašnike Ratitovca se pot požene v breg. Sredi gozda se skrivajo cvetoči pašniki. Ker nisem hotela delati škode med cvetjem, sem morala kar popaziti kam stopim. En del gozda se meni zdi še posebno strašljiv, vsa tista gošava tam naokrog me navdaja z tesnobo. Pravijo, da se je tam kjer lahko srečaš medveda, dobro glasno pogovarjati. Ker sem bila sama, sem kar malo zapela, da preženem morebitnega kosmatinca. Če je slučajno bil kje v bližini, in je slišal moje "fušanje", se je verjetno boga žival pognala v beg in ga zlepa ne bo nazaj
Medveda res nisem srečala sem pa opazila njegove sledi v bližini Kremanta.
Ko pridem iz gozda se mi ponudijo krasni razgledi. Nadaljujem po razglednem pašniku Ratitovca, mimo Kremanta in Altemaverja do koče na Ratitovcu.
Zaradi obiska mladih planincev je bilo okrog koče kar živahno. Tudi drugih planincev je bilo nekaj, družbe ni manjkalo
Vračam se po isti poti nazaj. Lep vroč dan je bil