Včeraj so snovalci hribovskih vremenskih napovedi zopet padli na izpitu. Nič ne de. Prihranil sem pri kremi za sončenje, pa tudi piri so mi ostajali
Ker z naše kraljice torej ni bilo lepih razgledov, sem se podal na sosednji Rokavček, da vidim, če je tam kaj bolje. In nisem falil. Vsaj vrh je bil ves čas v soncu. Sestop s Škrlatičine rame je vse do kotla po suhih skalah, tako, da sem cepin zastonj sprehajal. Skupaj z ostalimi nepotrebnimi zadevami sem ga pustil v kotlu, od koder sem se povzpel po dobro sledljivi ¨¨stezici¨¨ po melišču proti gori. Težav ni bilo tokrat nobenih, saj sem povsod zadel v prvo, pa tudi možicev je kar nekaj postavljenih.
Povratek seveda po isti poti.
Tokrat sem imel s seboj višinomer, ki mi je pokazal, da je sestopa z rame v kotel točno 200m, Spodnji Rokav (2500)pa se dviga 170m nad njim.