Valentini sem že nekaj časa nazaj obljubil, da jo letos peljem na kraljico Julijski Alp. Podobno željo je imelo še nekaj članov naše »standardne planinske družbe«. Ko pa se ponudi priložnost…je večina ne izkoristi.
Kakorkoli že, plan je bil, zaradi vremenske napovedi pa vsi na trnih. Bo, ne bo,…bo! Gremo! Pravzaprav kljub številnim »drugim mnenjem« nisem nikoli zares dvomil, da bo vreme primerno.
Z začetkom ob 6.30 še zdaleč nismo bili najbolj zgodnji v Vratih. Do Bivaka na Rušju brez kakršnih koli posebnosti in celo malo hitreje od plana. Po pavzi nadaljujemo naprej. Nekje nad območju Prednjega Doleka nad nami zaokroži helikopter. Nato še enkrat. Kot bi si ogledoval teren…ali koga iskal. To ni dober znak. Nato pa obmiruje lebdeč ob steni Spodnjega Rokava, po vrvi pa se začne spuščati reševalec. Ne, to sploh ni dober znak.
Na mestu, kjer pod zavije levo in se začne dvigovati proti Zadnjemu Doleku sedita dve planinki, ki prav tako opazujeta dogajanje.
»Ali vesta, kaj se je zgodilo.«
»Dva sta se vzpenjala, eden je padel.«
Trenutek molka, vse je malo stisnilo pri srcu. »Srečno!« in nadaljujemo po poti. Nekaj se jih že vrača, približno istočasno z nami pa v steno Škrlatice zagrizeta še 2 skupinici. Pot je bila pred kratkim obnovljena, saj se nekaj zajl še sveti. Sicer pa tako, kot jo imam od vedno v spominu – lepo speljana po naravnih prehodih in z ravno prav železja, ne premalo in ne preveč.
Kar dolgo smo se zadržali na vrhu, potem pa so se okoli začeli nabirati oblaki, ki mi niso bili preveč všeč. Strinjala se je tudi Anja, ki pa se že mora spoznati na vreme. In ravno pri pavzi pred naskokom Rdeče škrbini sem začutil na roki 2 drobni kapljici. To pa je bilo tudi vse. Pogled v nebo je ves čas kazal, da smo na meji dežja – ki pa ga ni bilo. Skratka, odločitev za hribe je bila prava.
Pot proti Rdeči škrbini ni nekaj, po čemer bi si želel hoditi vsak dan. In če je bila še malo prej v planu tudi Dolkova Špica, pa sem na vrhu škrbine na vprašanje, če ima katera posebno željo it gor dobil v odgovor 2x ne. Nadaljujemo proti Križu. Poti je bilo še nekaj. A »najgrši« del je že zadaj. Proti Križu brez posebnosti, enako tudi sestop proti koči z lepim razgledom na Gornje in Srednje jezero. Pri koči pa zelo živahno. In tudi nekaj poznanih obrazov. Par nekaj dodatnih pa smo na novo spoznali
Baje je potrebno za »normalno« posteljo rezervirat že ene 10 dni prej. So pa tudi zasilna ležišča čisto dovolj udobna. Velik pečat pa koči daje tudi prijazna in energična mlada oskrbniška ekipa.
V nedeljo nas je čakala občutno krajša pot. »Samo« na Razor in dol. Že kmalu po začetku pa zoprn občutek, kot proti Rdeči škrbini. Na delu, ki gre čez melišče, so nevihte naredile svoje. Naprej gor pa brez posebnosti. Pred vstopom v okovan del še malo pavze, saj jih je nekaj že sestopalo. Ob tem pa še razmišljanje, kako mi je ta del veliko manj všeč kot Škrlatica, ki je prototip ZZ poti, Razor pa bolj spominja na ferato. Ampak ok, verjetno je to res edini del kompaktne in stabilne skale, kjer je bilo po zadnjem podoru možno narediti pot. Vse ostalo je precej razsuto.
Pri sestopu srečamo še kar nekaj planincev, nekaj že znanih iz koče, nekaj očitno tudi iz doline. Pri koči ponovno precej veselo, pa vseeno se je našlo še nekaj prostih ležalnikov Saj bi se dalo v tem položaju še vztrajat…pa je čakala še Sovatna. In v dolini analiza ture ob pivu