Z Janezom nisva ravno najbolj zgodnja, zato je parkirišče v Vratih že precej polno, parkirava na spodnjem parkirišču. Potem pa jo mahneva proti Škrlatici. Megla nad Vrati povzroča vlago, ki se pozna predvsem na čelu, pod bivakom IV pa se odpre. Modrina neba in gore, Stenar, na drugi strani Cmir, Begunjski vrh, Triglav. Kot za šalo prehitevava pohodnike, niti v steni se nič ne zatakne. Kakšno uro sva sicer prehitro na vrhu, ampak ob tako lepem dnevu ni težko počakati. Srečujemo se v glavnem tisti s TK Gora, tokrat tudi v živo. Okoli poldneva se odpravimo v dolino, še prej večini pogled zdrsne tja čez kjer še stoji in bo tudi ostal, Aljažev stolp seveda. Snega na poti ni, smo se pa nekaj malega kljub vsemu podričali, varovala so OK, Škrlatica pa vedno naša kraljica.