Danes bil prvič na Špiku in sicer čez Lipnico gor in dol. V celem dnevu smo bili gor trije. Varovala (dve zajli in ena skoba
) so v odličnem stanju. Vrhna stena Špika izgleda z Lipnice misija nemogoče, ampak ko si v steni, pa vidiš, da je povsem krotka, neprepadna, prijazno razčlenjena, samo pač malo šudrasta. Najbolj zoprn del poti pride na sestopu in sicer že globoko v Krnici: kakih 30 višincev po zelo ozki, zelo strmi in zelo zelo drsni potki. Samo malo nepazljivosti pa že letiš na rit ali pa nos.
V opisu piše, da gre za zelo zahtevno pot, no meni osebno se zdi komot za eno stopnjo lažja.
Spet sem zamudil pri fotkanju kozorogov, zato pa sem imel z aviacijo več sreče. Pri povratku me je čedalje bolj na blizu oblegal en strašansko hiter ptič (nekako rjavkast, z zelo vitkim trupom in krili, velikost za dve lastovki). Vsake par minut je priletel, parkat z neznansko hitrostjo zapikiral v mojo bližino ali okrog mene in potem izginil. In potem spet prišel nazaj in spet in spet. Ko pa sem počival na travci že na drugi strani Lipnice, se mu je dokončno utrgalo: prišibal mi je na par metrov nad glavo in to večkrat. Na srečo sem imel pripravljeno kamero na mobitelu in sem ga uspel parkrat ujagat (nastali posnetki so sicer sila neposrečeni-samo za domačo rabo in spomin). Bila sva pomojem prav posrečena: on s svojimi poskusi, da me odžene s teritorija in jaz ko z mobitelom letam za njim
Dve radovedni živalski vrsti povsem zaverovani druga v drugo. Vsekakor moja najboljša dogodivščina z živalmi doslej v gorah.