Danes uro prej iz službe. Doma hitro v zimske copate in pot pod noge. Seveda čelke v nahrbtniku ni bilo za pozabit ...
Na majhen nahrbtniček obesim cepina, vanj dereze, pol litra pijače, dodatni windstopper, kapo, rokavice, čelado, podkapo. To bi moralo zadostovati. Do Bašeljskega prevala nič novega. Začetek vzpona proti vrhu Stožca čista idealka (lepa gaz, utrjen škripavček). Brez težav tudi višje po grebenu. Ko bi morala gaz zaviti v levo pod nemara najtežji detajl po tej smeri (zgledna strmina levo ob grebenu) pa me preseneti - gaz se naenkrat konča. Z nahrbtika snamem še drugi cepin in zapikam v izpostavljeno prečnico. Hja, zapikam ... cepina se utopita v kot moka suhem pršiču! Mejduš, ga je napihalo. Zabredem še malo naprej, ugreza se mi preko kolen. Občutek je vse prej kot prijeten (kot da vse skupaj nič ne drži). Tuhtam. Če bom šel naprej, bom gazil kot ... In med sestopom me zna ujeti noč. V le čelkinem soju zna biti vse skupaj malce pretvegano. Odločitev je lahka.
Med približevanjem Kališču obnemim nad prekrasnim sončnim zahodom. Že za to je bilo vredno ...
Človek se po vsakem okretu v gorah sprašuje isto: "Sem storil prav? Bi moral vseeno ... "
V takšnih dilemah si je treba priznati, da si, kakor že si, odreagiral pravilno.
Lep pozdrav.