Velika planina

Vrv bodo morali kar zamenjati.Planirano popravilo se bo tako začelo prej od pričakovanega.Žal bo trajalo lep čas - vsaj do konca Novembra.

Jesen je čas, ko lesne sove ponovno pojejo. Na sliki je samec, saj sem slišal njegovo petje, ki je drugačno od petja samice, ki se manj pogosto oglaša.

Pravijo, da v sili hudič muhe žre in temna misel, da bo nihalka obratovala šele čez dva meseca, me včeraj nažene na ta hrib. Parking pri Calcitu, od Primoža naprej do Jarškega doma srečam le peščico ljudi. Lidija še vedno na bolniški, peč na srečo topla, ni bil pa čaj, ki sem ga naročil, za vklop televizije (šport) novi najemnik ni imel posluha. Počasi odpujsam naprej, mraza ni bilo, sonca pa tudi ne. Gradišče sameva, zlatarna Zeleni rob kljub nedelovanju žičnice obratuje. Sestopim čez Konjščico in Dol, oba pašnika že brez krav. Na cilju mojega sprehoda tudi mrtvilo, le kakšen kolesar se je prikazal izza ovinka.

Gor in dol čez Dol, vmes na malico na odlične žgance in kislo mleko na Zelenem robu.
Gostišče ob 12:30 polno. Večina tujci.

Ker je bil današnji 'zimski' dan vremensko brezhiben, ignoriram jutrišnjo tekmo, saj bi bil velik greh čepeti doma.
V zimskih cunjah s pospešenim tempom startam od Calcita, pod Primožem sem že moral zavihat rokave. Somišljenikov tokrat še nikjer, saj je jutro kar hladno. Cilj na Pirčevem vrhu, saj nova cesta pripelje prav na 1373m višine. Mrzel severnik je bil kar močan, zato hitro obrnem in po isti poti nazaj. Pri Petru poberem še nekaj zadnjih hruškic, kar jih niso pohodili ali načele ose. Most v Stranjah je končno pretočen in brez omejitev. Lepo so naredili.

Kriterij prvega snega - moral sem spet gor. Startam relativno pozno, pred Vegradom sta že dva avta. Pet stopinj, mirno, ponedeljek je. Sneg me je malce razočaral, saj stopim prvič nanj šele kakšnih deset minut pred izhodom iz gozda. Pri lesi si nataknem mini gamaše, saj je na planem ponekod tudi 20cm snega. Popolnoma je gnil, če ne bo pomrznil, ga v sredo ne bo več. Sonce se je malce ponujalo, vendar nič od njega. V Črnuškem čaj, krof, kostanj, z oskrbnikom malce razpravljava, kako so včeraj kar opustili iskanje dveh Hrvatov, čeprav je njihova zveza ponujala pomoč. Moje sožalje obem družinam ponesrečencev - cmoka v grlu se pa nikakor ne morem znebit...

Gostilniški čveki.

Kako so včeraj opustili reševanje dveh naših sosedov!!?? Tudi gorski reševalci so sinovi,očetje,dedki,starši pa ženska polovica isto,da ne bo zamere. Naredili so vse kar je bilo v njihovi moči, pa upam si trdit da še veliko več. Srečno vsem v gorah.Tudi reševalce nekdo čaka doma in čaka al se vrnejo al.........

Tone najbrž le provocira, iz tople dnevne sobe in udobnega kavča.

Da si boste lahko prebrali, kako je potekalo reševanje iz prve roke in zakaj so bili prvi dan primorani reševanje prekinit.

Zapisali člani GRS Bohinj: Prepričani smo, da ste o tem, da smo imeli zahtevno nedeljo in polovico ponedeljka že zelo dobro obveščeni. V naslednjih vrsticah pa boste dobili še pogled skozi oči gorskih reševalcev, ki smo bili del te intervencije.
V nedeljo zjutraj je pogled skozi okno obetal dan, primeren za poležavanje. V sproščujoč zvok dežnih kapljic pa je kmalu zarezal rezek zvok pozivnika. Skupka črk na njem, ki so tvorile besedno zvezo "Plaz odnesel tri planince pod Toscem" pa skoraj zagotovo ni pričakoval nihče. Doma smo morali iz zadnjega dela omare najprej izbrskati zimsko opremo in res pohiteti proti postaji. Mudi se.
Toliko robe v avtomobilih že dolgo nismo imeli in res smo imeli željo, da bi se lahko z njimi prebili vse do Konjščice, da nam bo vsaj nekaj poti prihranjene. Z nekaj kolobocijami v obliki drevja čez cesto nam je to tudi uspelo.
Na Konjščici smo stopili v zimsko pravljico, a kaj, ko tam nismo bili da bi uživali, ampak zaradi zelo resnih zadev. Skupaj s kolegi iz Radovljice smo se morali dobesedno prebijati skozi novozapadli in napihan sneg, ki je prvogazečemu, na niti ne tako redke trenutke, segal do "jošk", kot radi rečemo v žargonu. Po dvourni kalvariji smo le prišli na mesto nesreče, zavarovali očividce in pričeli z aktivnostmi, ki so okoli dvajsetim reševalcem omogočile dostop do grape.
Razmere so bile res zahtevne. Videlo se najprej ni praktično nič, snežilo je, premočeni smo bili od snega in znoja, veter je pihal ravno toliko, da je marsikomu konkretno zanohtalo, mišice pa so s tresenjem skrbele za to, da bi "žvot" ohranjal vsaj približnih 37 stopinj. Vse skupaj je dodatno "popestrilo" še sponatano plazenje, ki ga je popoldansko sonce še dodatno spotenciralo.
Ravno ko smo locirali prvega ponesrečenca nas je "graparje" spreletel srh v obliki krika PLAAAAZ!!!. V grapi se kvalitetno umakniti pač ne moreš, tako da se je v nekaj sekundah vsak znašel, kot se je vedel in znal ter upal, da bo vse skupaj hitro mimo. Na srečo smo se vsi obdržali na svojih mestih in nadaljevali z izkopom. To je bil za nas tudi znak, da je zadeva postala prenevarna in da moramo akcijo prekiniti. Na koncu dneva smo tudi mi možje, sinovi, hčerke, očetje in matere.
Ponesrečenega smo hitro pripravili na prevoz s helikopterjem, zadnjega od nas pa so v dolino prepeljali že v trdi temi.
Danes smo z reševanjem nadaljevali navsezgodaj. Helikopter nas je prenesel na vznožje grape. Glede na videno dan prej smo sklepali, da je tam največja verjetnost, da se nahajata preostala pogrešana. Naše slutnje so se izkazale za pravilne. Kmalu po prihodu je naš pasji član našel prvega, malo za tem pa smo med sondiranjem našli še drugega. Žal nobenemu od njiju ni bilo več mogoče pomagati.
Misli ob vsem tem še zbiramo, prizori in občutki so še zelo živi in jih bomo še nekaj časa premlevali. Zahvaliti se moramo našim kolegom iz Gorska reševalna služba Radovljica, Gorska reševalna služba Jesenice, in vodnikom reševalnih psov, ki so nam pri tem zahtevnem reševanju prišli v pomoč. Svojcem pokojnih izrekamo iskreno sožalje. Za konec pa ne moremo brez nasveta, ki smo ga z vami delili že (pre)večkrat: premislite, kdaj, zakaj in kako se odpravljate v hribe, pa ne zaradi nas ampak zaradi tistih, ki vas čakajo doma. Srečno!

Tone, komentar k sliki 15. Ti si rojen pod srečno zvezdo. Iz dnevne sobe imaš razgled, ki je rezerviran za bogove!

Res je, Lino, vendar je danes že drugače. Gamašice in vetrovka sta ostala doma, tudi hlačnice in rokave sem imel ob povratku kratke. Jarški je zaprt, me vsaj ni nihče na topli osončeni klopci motil pri dremuckanju. Razen šolske mladine, ki je šla glasno mimo in delovnega stroja pred sosednjo bajto, pomirjujoča tišina. Zanimivo, da sem za gor in za dol srečal Petra, ki se je peljal na svojo haciendo. Sicer pa tudi do tam ni bilo omembe vredno pohodnikov.

Včeraj, v nedeljo, 12. oktobra, pozno popoldne, je očitno nekdo pozabil na mizi pri Mickini bajti črne pohodniške palice. Zelo verjetno na poti navzdol, ker jaz sem bil že med zanjimi, oz. zelo verjetno kar zadnji.

Micka bi bila prav vesela obiskov, če bi živela v današnjem času. Kar predstavljam si jo s flašo in šilcem takratkega v roki in prijazen pogovor z njo. Ker je sedaj tam klopca nova, se marsikdo ustavi in poplakne grlo iz ruzaka. Sam koristim obiske Vel'ke za ohranjane kondicije, se tu ne ustavljam in, glej ga, zlomka, ugotovil sem, da sem hitrejši čez Pirčev vrh, kot čez Pasje pečine
Včerajšnji dan je bil spet pravi užitek na poti, kjer zares poznam vsak kamen ali korenino na njej. Vremenarji so dobro zadeli, nekaj beline šele nad 1500, sonce vztraja do mojega odhoda. Lidija naj bi se v Jarškega vrnila šele pred Novim letom, želim ji dobro okrevanje.

lijaneja; pohajkovanje po mirni Veliki je tudi poseben draž, njene "kulise" jo še posebej polepšajo. Lepo ti služi "oko" in zavidljivo poznavanje vrhov, ki so že lepo poprhani z belim posipom. Tudi zame je Ojstrica "kraljica", markantno "vlada" nad ostalimi tudi lepimi vrhovi.
Naj ti noge in aparat v roki še dolgo lepo služijo!!!

Hvala, 'dleskovec', še posebej za lepe želje.

Danes je bilo pa najbrž povsod lepo, jasno in brez meglic. Oblečem se zimsko, v avtu mi kaže 2,5 stopinje. Kljub razmeroma pozni uri je pohodnike mraz malce zabremzal, srečam le nekaj posameznikov. Zrak super, vidljivost še boljša, malce me je motilo le suho listje, vmes pa skrito kamenje, tako, da so bili gležnji kar na preizkušnji. Včerajšnja belina se je dvignila vsaj za tristo metrov, nizke salomonke se niso pritoževale, nogavice so ostale suhe. Klopca pred Jarškim je bila dobre pol ure samo moja, D vitamin je absorbiralo 85% kože, točno tol'ko, kot julija na morju. Malce se še sprehodim po Mali planini, Domžalski, tako kot Jarški dimnik sta počivala, sprehajalcev pa sem opazil kar nekaj.
Upam, da se na nihalki kaj 'dogaja' in bo naslesnji mesec res začela z obratovanjem.

Včerajšnji dan, dan za uživanje v razgledih in soncu, malo manj pa v hladnem vetru.

V gosti megli poiščem avto in se odpeljem proti Kamniku, ki že žari v soncu. Ignoriram dve stopinji celzija in pospešenim korakom mimo Primoža, čez Pasje pečine do Jarškega, kjer na ograjo vržem prešvicane cunje. V debeli uri, kolikor dremuckam na suhi klopci, ostane mokra le še elastika v gatah. Po štrudlju in Heinekenčku (gostilna je zaprta)nadaljujem s počasnim sprehodom po planini. Nizka suha trava je pravi balzam za hojo. V brezvetrju sem moral pokrit vrat, da me ni sonce opeklo. Ker je suho, je listje na gozdni poti kar moteče in posebno pri povratku previdnost ni odveč.

Tokrat krožna pot: Rakove ravni, Marjanine njive, Gojška planina, Bukovec, Tiha dolina, obronki gozda nad vrtačami, Koritni vrh, Zeleni rob, Gradišče, Poljanski rob, Mala planina, Gojška in skozi gozd na Sončna griča in nazaj na izhodišče.
Kot običajno planina ne razočara. Macesni so večino iglic že odvrgli, sviščevec še cveti, poti suhe in lepo prehodne, le na Koritnem vrhu zaradi zaraščenosti ni dosti razgleda. V eni od vrtač je kopica nesnage, vključno z odpadlim lesom. Škoda, saj to kazi sicer lepo planino.