Velika planina

Včeraj je bil pravi dan za pobeg iz meglenih dolin na sončno in kratek čas tudi oblačno planino. Na planoti je kar nekaj pomrzjenega in poledenelega snega, več od pričakovanj a žal premalo za smuko. Kjer je bilo mogoče, smo pri hoji koristili kopnine, sicer pa previdna hoja po drsajočemu snegu.

Idealni dan za gibanje. Ko te ne ovira ne mraz ali vročina, ne sneg ali blato, ne dež ali megla, čeprav je bilo kanček vsakega, le veter je popolnoma miroval. Čez Pirčev vrh v Črnuškega in postanek na Gradišču. Razen uslužbencev (oskrbnik doma, upravljalec nihalke in voznika avtobusa) sem videl le še dva človeka
Nas je bilo pa na piru pri Teranu še enkrat toliko.

Tone, vse te fotke in komentarji očarajo. Vsaka fotografija je po svoje atraktivna. Res slabo je pa takrat, ko Veliko planino prekrije megla. Tone uživaj dokler ti zdravje služi. Srečno!

Prisrčna hvala za prijazne želje, Lino. Ja, marsikdo zdrav odneha, ko misli, da je že star.
Mene pa kar še vleče, gor in gor, kjer se zares počutim najbolje. Danes je bila tudi Planina sončna, le občasno je malce hladneje povleklo, da sem se moral dodatno 'oborožit'. Sneg, kar ga je še ostalo hitro pobira, prvi telohi so že v vazi. O drenu tam zgoraj se ne bi ponavljal, tudi za nihalko in avtobus imam včasih slab občutek, kot da obratujeta samo zaradi mene.

Včeraj iz megle na sonce. Prav spomladanske razmere so bile. Snega le za vzorec, kjer pa je bil, je pa bilo zelo ledeno.

Nekaj včerajšnjih utrinkov s čudovite Velike planine.
Lep gorniški pozdrav.

SREČNO in varno na vseh poteh po Veliki planini v letu 2026.

Greh bi bil, če novega leta ne bi začel na mojem najbolj obiskanem hribčku, zato se v popolni bojni opremi ob pol devetih pri minus petih stopinjah podam od Calcita v breg. Le kdo bi po najdaljši noči in hudem mrazu pohajal v naravi, zato srečam le malo ljudi. Stezica lepo utrjena, kot bi hodil po smirkovem papirju št. 24. Tudi čez Pasje pečine je bilo super, kjer je bil sicer led, vendar ne gladek. Po izhodu iz gozda sibirska zima z mrazom in vetrom, vendar topla krušna peč v Jarškem domu vse to odtehta. Etapa do Gradišča je bila še za stopnjo bolj zimska, pri kolegih v počitniškem stanu je super kavica padla na plodna tla. Še zdrs do Šimnovca in polet v dolino, kjer v minuti dobim štop do avta.
Snega na Planini praktično ni, so pa tla globoko zamrznjena, starejšim priporočam mini derezice in seveda topla oblačila.

Tone, kot se spodobi in pravično je.
Pri nas pa je bilo sonce ...

Danes iz Ušivca čez Malo planino do Gradišča in nazaj. Nekaj centimetrov zapadlega in shojenega snega je prekrilo posamezne odseke starega ledu, tako da ni drselo. Hoja je bila pravzaprav zelo prijetna, pa še malo škripalo je. Srečal sem okrog sto sprehajalcev.

O razgledih ne bi preveč razpravljal. Naj svoje povedo tiste dve ali tri slikice, ki sem jih uspel narediti.

Meni je bilo lepo.

Prijetno zimsko vzdušje pri minus 6.Nobene gneče in tudi piva ni bilo potrebno dodatno hladiti.

Danes je bil idealen dan za preizkus opreme. V hrib se podam z dvojnimi rokavicami, masko in dvocevkami. Prepoznala me ne bi niti lastna mati. Sneg sipek, nad Mickino bajto delam svojo špuro. Vse do Jarškega, ki je zaprt, si ne privoščim nobenega posnetka, saj si prsti najbrž ne bi več opomogli. Podaljšam mimo Črnuškega, kjer dim iz raufnka razkriva, da so edini tam gor resni, saj je bila v Domžalcu peč še bolj mrzla, kot julija. Ne zadržim se dolgo, saj ne vem, kakšne so razmere do Gradišča; cca pol poti po zamrznjeni zemlji, pršiča skoraj nikjer, ker ga je odnesel močan veter, malo po trdem snegu, nekaj korakov je bilo pa tudi ledenih. Tudi pri spustu do Šimnovca orjem ledino, tam je veliko nanešenega snega, gamaše so izvrstno opravile svoje poslanstvo, derezice so ostale v nahrbtniku.

Tone ti si neuničljiv. Si kot živ viharnik na Veliki planini! Srečno!

Lino, ta 'viharnik' se lahko kaj hitro sesuje v pepel.

Tone, ti še vedno tak šibaš , da je za tabo samo "pepel".

Včeraj še eno potepanje po Veliki planini, ki mi že kar sumljivo prihaja v navado. Avto smo pustili na Rakovi ravni, potem pa nekaj časa po cesti za Ušivec in kmalu ostro levo proti Gojški planini. Pri odcepu za Domžalski dom sem ugledal zadnjo živo dušo, potem pa do konca poti nobenega. Na vrhu Bukovca nas je ujel močan piš vetra, a se je hitro umiril. Spust navzdol je bil lenoben, v Tihi dolini smo za hipec postali ob razpadajoči žičniški kolibi. Nato smo jo ucvrli gor proti Mali griči, kjer je bila prav za nas pripravljena manjša, a imenitna in skoraj nedotaknjena zaloga pršiča. Kar dvakrat ali trikrat smo jo prav z veseljem použili. Parkirišče Mačkin kot je nekaj minut stran za vogalom ali dvema, cesta od tam dalje proti Ušivcu in naprej je zvožena a ne splužena. Sprva gre malo gori doli, od Ušivca dalje pa samo še navzdol. Udobno, a nič posebnega.

Mraz smo ocenili na približno -8 ali -9 stopinj, po kontah je bilo hladneje. Snega na poti je naneslo okrog 10 ali 15 cm, ponekod še več ali manj, kot ga je pač oblikoval veter. A vseeno dovolj za brezskrbno pohajanje s turnimi smučmi. Meni se je zdelo celo nekako prvinsko, praizvirno, smuči so nekoč najbrž res rabili več ali manj za potovanja. Pa še Kamniške Alpe smo si ogledali iz zornega kota, ki sem ga do sedaj videl bolj poredko. Naj o tem kaj več povejo slike.

Od Zelenega roba se je od daleč slišalo drdranje motornih sani, tudi na cesti proti Ušivcu nam je prišel naproti en ropotajoč voznik, a je pred nami obrnil in nas zapustil v oblaku smrdečih izpušnih plinov.

Dnevna parkirnina nad Podvolovljekom je 12€, letna karta stane 40€, cesta je splužena. Na drugi strani pod žičnico je parkiranje brezplačno.

Ha, Jure; Če je tebi Vel'ka prišla že v navado, je meni že zlezla pod kožo. Odličen poligon za gibanje v naravi, zanesljiv Črnuški dom za vmesno pavzo, stroški minimalni, nevarnosti nobene.
Štartam ob istem času kot v četrtek, malo manj mraza, zato si maske ne nadenem, si pa nad Primožem verižice, saj je s tem hoja veliko lažja in hitrejša. Spremljalo me je celo sonce, ki pa seveda ni imelo nobene moči. Del klopi ob radiatorju v Črnuškem sem si že kar malo prisvojil , po ustaljenem ritualu zapustim toplo sobo v pol urce. Nadaljujem z verižicami, čeprav med prečenjem Planine niso nujno potrebne, razen pri sestopu z Gradišča, kjer je že hud led. Pohodnikov srečal manj, kot je prstov na eni roki, nihalka in avtobus sta se držala urnika.
Še perfekten kapučinček pri Teranu in zaključen je še en super dan.

Ker sem šel v petek le do Mickine bajte (nedelovanje nihalke), jo danes mahnem gor še z večjim zagonom. Dodatne opreme nisem potreboval, razen seveda obveznih suhih cunj, ki sem jih tokrat zamenjal ob topli peči v Jarškem domu. Spet sem jo rajši ubral čez Pirčev vrh, saj ta stezica ne rabi toliko pozornosti in previdnosti, kot čez Pasje pečine. Vetra in meglic v bližini ni bilo, kjer je bil led, je bil pa zares tisti, tapravi. Nihalka polna, do Calcita pa na štop.

V zadnjih petih letih sem bil na poti od Calcita do Velike planine (Gradišča) več kot 300-krat. Tako vsaj kaže moj Garmin. Do zdaj se s tem nisem hvalil ali smetil po forumih, a se ob tem vprašam: kolikokrat je šele meni zlezla pod kožo?

Tebi Vel'ka očitno ni zlezla le pod kožo, ampak v mozeg. Pa ne tisti v stegnenici...