Vrhovi nad Sorško planino so kot ustvarjeni planinski raj za brezskrbno pohajkovanje po množici hribčkov, ki so imenovani ali pa tudi ne in vsak nudi svojevrstni razgled na okolico.
Ker 1.maj rada združim tudi z nabiranjem regrada, tam najdeš v tem času tudi to.
Pričeli sva proti Dravhu, kjer sva lahko opazovali prebujanje pomladi, ki se je povzpela tudi sem gor. Vsepovsod tišina, tista prava gorska, ko slišiš prelet kukavice, ki posede na zgornje vršičke dreves, ki pa je sicer izredno plašna ptica. Sva tudi midve hodili kar v tišini, da ne bi kvarili te planinske idile, ker le v tem primeru lahko vidiš precej več.
Je bilo kar težko Dravh zapustiti, toliko lepih pogledov je ponudil, pa vseeno naprej proti Lajnarju, Slatniku in Možicu, prelepa krožna pot. Pod Slatnikom sem videla vsaj tri prave kapitalce, pomislila sem na jelene, gamsi vem, da niso bili, ker so bili precej večji. Pa me niso čakali, si moje družbe niso želeli, še slikati se niso bili pripravljeni.
Lepote v tem času so res neizmerne, vse barvito, od rožnate (resje v svoji pravi barvi), preko zelene v vseh odtenkih, vmes se blešči belina, pa rumene trave, ki se bodo še spremenile, pravi pridih pomladi. Čudim se sama sebi, da tako redko pridem na občudovanje sem gor, no ampak sedaj je vseeno pravi čas.
Zaključek pa pri Litostojski koči na kavi
.