vespa - Zadnja sporočila

Včeraj smo bili na Lučkem dedcu od Podvežaka. Krasna pot, zelo malo ostankov snega, zimska oprema ni bila potrebna.

Včeraj smo bili na Velikem vrhu, nenačrtovano. Naš prvi cilj je bil Lučki dedec. Ko smo se vračali na Podvežak, smo se odločili še za ta vrh. Poti nismo poznali, tako da smo seveda zgrešili en odcep levo proti vrhu Velikega vrha in smo obkrožili celoten hrib vse do sedla z Dleskovcem in se od tam po markirani poti povzpeli na vrh. Pod vrhom je ostalo zelo strmo snežišče, ki ga je brez zimske opreme bolje obiti (izvedljivo). Seveda smo za v dolino iskali krajšo varianto, ampak prišli na vršni del Dleskovca, poti proti Podvežaku nismo našli, zato smo se vrnili po smeri vzpona.Lepo je v teh koncih, samo malo dolga je bila, ker nismo poznali poti. Naslednjič bo bolje.

Včeraj popoldne sva bla s prjatlom na Kepi iz Erjavčevega Rovta. Zelo lepa pot, v celoti kopna, razgledi fenomenalni, veliko cvetja - avriklji kot jih vidiš malo kje. Super tura, včeraj v popolnem miru - srečala nisva žive duše. Mestoma je zaradi krušljivosti terena potreben malo bolj previden korak.

Če sta bila dva, potem ja. Mi smo bili trije. Srečen korak naprej.

Se strinjam s tabo Stane7; smo se verjetno srečali.lp

Danes smo se trije odpravili po zahodni poti na Košutico. Razmere res zimske, tako po temperaturi kot po količini snega. Stopinje nikjer nobene, mestoma smo imeli malo težav z iskanjem poti. Resen sneg se začne od odcepa pred planino proti Košutici. Mestoma je snega več kot pol metra, mestoma so skale samo poprhane in zamrznjeno, kar terja veliko previdnosti. Skupaj smo naleteli na ene tri manjše težave, ki so terjale razmislek in previdnost, predvsem na strmem terenu in grebenu, vse večinoma posledica novega snega, ki je prekril vse sledi letne poti. Kljub hudemu mrazu se je povsod udiralo čisto do tal, sneg je izredno sipek. S sestopom nismo imeli nobenih težav, hodili smo nazaj po svojih sledeh, prvih 400m spusta, kljub predelom zelo globokega snega, z derezami. Po tej strani je sedaj pot v celoti zgažena in mislim, da zanamci ne bi smeli imeti težav. Z vrha na drugo stran proti Hajnževemu sedlu se nekako nismo upali spustiti, ker poti sploh ne poznamo in pogled z vrha na drugo stran z zalitimi strminami ni bil ravno vabljiv. Mogoče bi bilo drugače v smeri vzpona. V aprilu resen zimski vzpon. Lepo.

Včeraj na Palcu in Zelenjaku z Ljubelja. Pot skoraj v celoti kopna, razen dveh snežišč, kjer je nujen vsaj cepin, za večjo sigurnost tudi dereze, ker je iztek zelo strm - snežišče na poti na Palec. Lepo. Mirno. Nobene gužve.

Igor, po kateri poti ste šli na Križ?Zahtevnost?Razmere?Hvala

Lepa.A si šel čez Kokrsko sedlo? Kolk časa si porabil za vzpon?

Danes pa na Grintovcu. Razmere za tako topel dan vredu.Sneg se začne pol ure pod Kokrskim sedlom (iz Kamniške strani), kjer ga je kar dosti in je zelo vredu biti zgoden,da ni prehudega matranja z vdiranjem. Naprej od sedla mestoma še suhi predeli, višje sneg, ki je ojužen, vendar dopoldne kar vredu drži. Danes smo šli do vrha brez derez, nekateri smo jih nataknili za prvih 4oom spusta. Je pa zelo zelo pihalo, sem ostala brez počitka in brez sendviča na vrhu. Ampak nižje smo nadoknadili. Ja, tudi v hribih že diši po pomladi.

Včeraj sva bla s prjatlom prvič v teh krajih in bilo je prelepo, samotno (mogoče tudi zato, ker je bil petek). Pot s sedla Šajda sprva kopna, nato mestoma skozi gozd zelo ledena, zadnji del poti poezija - belina, s 5cm svežega pršiča, spodaj pa trdo, za hojo zelo vredu. Na vrhu te res pričaka neponovljiv razgled. S tega vrha vidiš praktično vse, kar Slovenija premore hribov - kompletne Karavanke, kompletne Kamniške in tudi Julijce. Splača se mogoče malo dlje pripeljat, iz LJ 1 ura 45 min, in videt naše hribe tudi s te perspektive. Lepo.

Danes smo se trije odpravili na Bogatin. Bili smo zgodnji in kot smo predvidevali, je bilo to bistvenega pomena, da smo vrh danes v toplem sončnem vremenu tudi osvojili. Pod od Komne do Vratc se kar konkretno predira. Na sedlu zamenjava opreme, obvezno dereze na noge in cepin v roke. Naprej smo šli ves čas kar naravnost navzgor direktno na vrh Bogatina, mestoma po trdnem snegu, mestoma po skali. Od daleč je izgledalo, da bo zadnji vzpon res strm, a ni bil. Takoj, ko se je nehalo udirati, je šlo naprej res brez težav. Nazaj smo sestopili na sedlo proti Mahavščku in se zadaj krožno vrnili nazaj do Vratc. Od tam spet noro udiranje do Komne. Od Komne v dolino ni težav, polovica poti je že popolnoma kopne. Tura je bila kar naporna in dolga. Gor smo hodili skoraj polne štiri ure - vsi dobro kondicijsko pripravljeni, nazaj mogoče pol ure manj.

Sporočam vsem, da je vseskozi od vasi do vrha Golice ogromno snega. Včeraj sta očitno hodila dva, ki sta obrnila nekaj pod kočo. Midva sva danes shodila do koče in naprej na greben ter se zaustavila na tistem delu, ko greben zavije malo desno, do vrha je zmanjkalo kvečjemu 100 višinskih metrov. Zameti in opasti na desni ter strmina na levi so naredili svoje - za najin okus je postalo prenevarno. K taki odločitvi je pripomoglo tudi vse toplejše ozračje, zato sva želela čim prej sestopit nazaj do koče. Mislim, da je bila odločitev kar prava, saj je najino gaz tik pod kožo ta čas že pokril manjši, ene 3m širok plaz. Vrha res nisva osvojila, nagazila sva pa se, ob tako lepi naravi in vremenu pa je tudi srček zaigral. Snega je na Golci res veliko (za to zimo), očitno ga je v Karavankah padlo največ.

Danes smo se trije odpravili na V. Draški vrh. Vremenske razmere idealne (beri končno brez vetra v tej zimi), snežne razmere pa žal niso bile tako krasne. Skoraj na celi poti je 30cm pršiča, mestoma tudi več, kar zelo pobira moči, sploh zato, ker je pred nami hodil samo eden, pa še ta samo do Studorskega prevala. Od tam naprej nedotaknjena belina. Odločili smo se za vzpon po grebenu. Prvi del je bil kar neugoden in samo neustrašnemu močnemu moškemu članu odprave se moram zahvalit, da nisem odnehala. Ko smo predelali prvi strmi del, je pa šlo. In šlo je do vrha brez težav, brez ledu, v glavnem po snegu, malo tudi po kopni skali. Nazaj smo se vračali po običajni zimski poti, v deviško belino - dol gre v cevca lažje kot gor. Zdaj je shojeno po obeh poteh.Nepozaben dan.

Včeraj sem bila z dvema prijateljema prvič pozimi na Triglavu. Razmere so bile idealne in ne bi si želela, da bi bile slabše. Triglav pozimi je zelo zahteven, koncentracija mora biti ves čas na višku, da o opremi in psihofizični kondiciji ne govorim. Sicer je pa tudi do Kredarice izredno lep zimski vzpon, sneg se ne udira, pod Kalvarijo si je pametno nadeti dereze, dol smo pa itak ves čas do avta hodili z derezami. Upam, da dobim tudi kaj fotk, da jih objavim. Nepozaben dan, a bo kljub temu naslednji vikend na vrsti kakšna manj adrenalinska tura. Imejte se lepo in varen korak želim, če boste šli na našega očaka.