j. - Zadnja sporočila

Predvčerajšnjim (nedelja, 15. maja) od konca ceste v Lučki Beli do planine Šibje, po lovski poti na Presedljaj, prečno na planino Stare stale, po spodnji poti čez Grofov štant, čez greben in nazaj do planine Šibje.

Ta dan sem imel srečo: na Šibju oziroma tam, kjer naj bi ta planina nekoč bila, sem čisto slučajno zagledal stezo, ki se je odcepila desno gor proti Lastovcu. Še malo naprej na drugi strani suhe struge pa skalo z rdečim napisom s puščico: "Lovska Pres". Sledeč rdečim oznakam sem čez kakšnih deset minut tik pod robom območja ruševja naletel na povsem neshojeno, a davno nazaj nesporno nadelano lovsko stezico proti Presedljaju.

Pot je dobro sledljiva, za lovsko stezo kar malo preveč označena. Zadnjih nekaj metrov poti tik pod Presedljajem je bilo rušje ob poti skorajda nedotaknjeno, steza pa tako nekako prikrita pogledom obiskovalcev, ki tod pohajajo po markiranih poteh. S Presedljaja sem se spustil kakih petdeset metrov nazaj in sledil odcepu v levo, ki sem ga zaznal že gor grede. Čez dvesto ali tristo metrov se je steza za pet ali deset metrov izgubila v strme, peščene in krušljive vesine grape, ki se je prepadno spuščala daleč dol v dolino. Prečenje se mi je zdelo kar zahtevno. Višje gori iz stene teče studenček, malo naprej pa kakih petnajst metrov poševnih črnih plošč zapira pot. Drobni oprimki in stopi v čvrsti, črni skali so bili pravi balzam za dušo po izkušnji z nevarnim drobljivim peskom tam doli.

Planina Stare stale, okrogla ravninica na višini dobrih 1600 metrov in premera kakšnih 170 metrov mi je delovala prav prijetno. Z njene druge strani je poživljajoče bobnel manjši slap. Vroče je bilo.

Od planine vodi markirana pot proti Šibju. Na sedelcu se od nje najprej odcepi zgornja lovska pot čez Grofov štant. Čez kakih deset minut proti Šibju se pri skrivenčenem, posušenem drevesu od markirane poti levo odcepi težko sledljiva stezica. Čez dvesto metrov pripelje do Zijalke pod Starimi Štalami, kakih 15 metrov velika luknje kot iz pravljice. Nižje doli je skromna lovska preža z lepim razgledom na območje celotnega Grofovega štanta. Na drugi strani pobočja sem zagledal rušnat grebenček, do katerega sem prišel zadnjič. S preže potka vodi prečno v levo, nato pa dol in čez delno obraščen, meliščnati svet. Od tam pa v smeri izrazitega trebušastega, storžastega stolpa z ozko vršnjo konico, ki jo zaključujejo trije nenavadni kamniti prsti.

Prehod pod stolpom je bil nezahteven. Čisto druga zgodba pa je bila na drugi strani stolpa. Ozka, peščena polička, nad katero skala ni premogla enega samega zanesljivega oprimka je vodilo do kratke stenice. Od daleč so stopi in oprimki tam čez izgledali celo udobni. A tudi na stenici se je majalo prav vse. Sem ter tja je mi je kakšen kamen padel dol, se nekajkrat odbil od stene in globoko doli treščil na melišče. Previdno sem se zgoljufal tam čez na razgleden ruševnat hrbet in naprej do roba grebena, do katerega je bilo le še nekaj deset metrov prave lovske poti nad prepadom.

Na drugi strani sem sestopil po komaj zaznavni potki, ki sem jo že poznal. Čez deset minut, na kraju, kjer se mi je zadnjič izgubila sem iz grape ob podrtem drevesu zavil na travnat hrbet, kjer sem jo tokrat spet našel. Po lepem prehodu pod skalno zaporo sem ji sledil do višine kakih 100 metrov nad planino Šibje, kjer je spet brezupno izginila pod številnimi podrtimi drevesi. Med njimi sem poiskal prehod in na planino presenetljivo prišel kar po tisti stezici, ki sem jo povsem slučajno zagledal zjutraj.

Pri petih velikih skalah v suhi strugi, kakih 70 metrov pred vstopom v vodnato dolinico Bele, sem iz radovednosti še enkrat prečil strugo. Po gozdu sem se vzpel naravnost navzgor do potke proti Presedljaju, poznane od jutra in se vrnil po njej dol, da bi našel njen začetek. A je nekaj deset metrov nad strugo izginila tudi ta stezička. Še pred mnogimi leti sem slišal govorice, da se lovske poti namenoma začnejo šele malo višje v gozdu, ker so tako skrite pred nezaželenimi obiskovalci. Morda pa je res nekaj na tem.

Nekaj malega volje sem še imel in sem pokukal v dolinico pod Presedljajem. Hladni tolmunčki so bili prava poživitev po vročem dnevu. Duša bo menda sedaj nekaj časa dala mir. Vsaj za dva do tri dni bi se spodobilo.

Več podrobnosti pa na Modrini neba.

Predvčerajšnjim, v soboto, 20. novembra gor po prehodu iz naslova in dol po lovski poti do Žagane peči.

Skrajno desni od prehodov iz Kurje doline na Kalce je v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica (Golnar, Morojna, Pollak, Horvat) opisan asketsko kratko: "Lovski prehod: I V Kurjo dolino in desno na ramo ob Hlevu. Po prehodih na vrh" (I je najbrž prva težavnostna stopnja).

Tam sem bil na ogledih že dvakrat, zadnjič sam pred dobrim mesecem. Tokrat je ekipo okrepil prijatelj Profesor, s katerim včasih vandrava naokrog. Nisva začela ravno zgodaj, ampak sva začela. Sonce je že lepo ogrevalo vrhove nad Bistrico. Ob pogledih na trikotnik tople Koglove stene sva zavzdihnila oba. Skuta in Štruca na modrem nebu višje gori pa sta bili že povod za debato. Jaz sem kvasil nekaj o "tempi passati", Profesor je bil pa odločno proti takšni sramotni predaji. Stališči sva uskladila, ko sva ugotovila, da jaz gledam izrazito previsen Trebuh Štruce, Profesor pa Južni raz Skute.

S konca zgornjega kolovoza, ki vodi v smeri proti Hlevu, a se kmalu konča, sva zavila poševno levo navzgor do pričetka podrte grape, kjer se gre do jame Kapela. Od tam pa desno na gozdnat hrbet. Kakih 100 metrov višje gori je špranjasta jama z ljubkim imenom Kurje zjalo. Odkrili so jo šele marca 2019, v kataster jam pa vpisali letos spomladi. Po strmem prehodu kakih sto metrov desno od jame sva pripraskala do Rame ob Hlevu (imenovanega tudi Jankov turn, nekaj o poimenovanjuh turnov je napisano na gore-ljudje).

V grebenu nad turnom oziroma ramo je vrezan kaminček s skalo, ki sva jo obšla po desni (detajl okvirno II). V nadaljevanju približno tri raztežaje nič težjega, le zelo strme trave pomešane s skalno osnovo, sem ter tja kakšno drevo za psihološko oporo. Skala je tam v redu, z izjemo posameznih, od skalne gmote ločenih oprimkov v travi, ki skoraj praviloma ostanejo v roki.

Nad tem odsekom sva ob izrazitem kaminčku našla prehod v levo čez nekaj metrov mokrih, zatravljenih in z zemljo umazanih plošč (II ali malo več) in nato navzgor. Po strmini nad njimi, prekriti s tanko travico, je noga grdo spodrsavala. Sledilo je kakšnih 70 metrov lažjega sveta, po katerem sva prišla točno pod vrh Zelenega (ali pa tudi Ramšakovega turna, kdo ve, kako se v resnici imenuje).

Po nekaj nežnega pretepanja z ruševjem sva stala na prvem vršiču turna, kmalu pa še na drugem. Sem ter tja je bila strmina kar konkretna, celo malo izpostavljena, vse skupaj se nama je zdelo podobno čudoviti poti na Rušnato in Požgano Mlinarico. In tudi razgledi na Kalški in Čmaževski turn ter na druge gore naokrog, ki se marsikomu zdijo bolj pomembne, so bili prav imenitni.

Sestop na travnat grebenček, ki vodi do lovske poti je enostaven. Enkrat ali dvakrat sem celo opazil vejico porezanega ruševja, zanesljiv znak, da sta bila vrhova turna vsaj nekoč obiskovana. Do lovske koče, kjer sva zaključila z vzponom je bilo le še dobrih pet minut hoje. Vse skupaj osamljeno, divje in enkratno pozno jesensko doživetje, ki me je živo spomnilo na dneve prvih plezalnih korakov pred skoraj pol stoletja. In, seveda: tudi tokrat ne morem mimo zahvale Pastirici za nesebične posvete in podrobnosti o teh koncih!

OPOMBA: Čeprav gre po nazivu iz vodnička za lovski prehod, je to bolj plezalna smer. Sicer lažja, a je vzpon tukaj čez precej zahtevnejši od drugih lovskih prehodov v okolici Kamniške Bistrice (čez Najnar štant, na Mokrico iz Kurje doline, čez spodnji Gamsov skret, ki je na ključnih mestih varovan, grapa Za vratami, mislim da celo težji kot čez Repov kot na Srebrno sedlo). V zgornji polovici sva sicer bolj izbrala direktno smer, ki naju je pripeljala naravnost na vrh turna, dopuščam pa možnost, da tam obstajajo lažje variante. Spodnji kaminček s skalo (okvirno II) takoj nad Jankovim turnom pa je ključno mesto, ki se ga ne da obiti. Za sestop prehod ni primeren.

Kakšno misel in sliko več, pa tudi opis pristopa, sem objavil na Modrini neba.

O pokojnem pilotu:
https://www.24ur.com/novice/tujina/v-nesreci-na-veliki-planini-umrl-ustanovitelj-strani-the-pirate-bay.html

Parkiranje in vožnja s kolesom: pripravlja se posodobljen zakon o ohranjanju narave.

400 evrov kazni (prej 100 evrov) je po novem predpisane za posameznika, ki se "vozi s kolesom v naravnem okolju zunaj utrjenih poti ali po poteh, ki niso utrjene."

Od 800 do 1.200 evrov je predvidena zagrožena kazen za vsakogar, ki "vozi, ustavi ali parkira vozilo na motorni pogon v naravnem okolju in vozilo ne stoji ali ni parkirano v petmetrskem pasu izven vozišča."

Že na nadmorski višini 1.000 metrov se kršitelju obvezno odvzame vozilo, s katerim je bil zaloten pri zgoraj omenjenem prekršku. Vozilo se preda sodišču.

Enako strogo se obravnava kršitev z vozilom, ki nastane na zavarovanem območju ali na območju Natura 2000.

In še več drugih podrobnosti tukaj.

Ahh, ena prijazna zgodba, že kar malo pomladanska...

Adijo javno dostopni gozdovi... samo proti plačilu

Res lepa tura in slike!!!
Samo prijazna opomba: slika šest je le malo preveč nagnjena, pa najbrž ne namerno.

Bravo, Gamsek1!

Jasno nebo, sonce in čist zrak, pa nova optika v rokah so naredili svoje.

Hvala lepa obema!

Danes (ponedeljek, 3.1.2025) iz Planine Jezerca in čez Planino Koren na Kompotelo, potem pa še na Vrh Korena in nazaj.

Na parkirišču in na Kriški planini je bila zoprna megla, pravzaprav nizka oblačnost, ki se je razkadila malo pod Planino Koren. Zgoraj pa kristalno čisto nebo, prešerno sonce in božanski razgledi na bahave in estetsko zasnežene imenitneže Kamniških Alp.

Pot je bila prav nobel shojena! Upam, da bo tako vsaj še nekaj dni, če bi koga prijelo, da obišče te kraje. Za gor ravno prav trda, da je čevelj dobro grabil, za dol pa tudi ravno prav mehka, da niso bolela kolena. In nič se ni prediralo! Posledično so dereze in cepin ostale v nahrbtniku. Sem se pa le nekaj metrov pod vrhom Kompotele malo zamislil, ko sem ugotovil, da se pod kakih pet centimetrov svežega snega skriva zoprna drseča podlaga. Pa bilo prav grozno. Snega je na Kompoteli do vrha vpisne skrinjice, na Vrhu Korena pa prekriva samo noge isto namenske škatle. Vse skupaj je kakšnih pet suhega novega na približno trideset podlage. Ja, celo dve smučini sem opazil na severnih pobočjih Košutne, pa tudi na Kompoteli in še eno z Vrha Korena.

Od parkirišča do vrhov in nazaj nisem srečal žive duše. Le nekaj kavk nad Vrhom Korena (na Kompoteli jih za čuda ni bilo). Prav en lep, ukraden dan je bil to!

V kratkih hlačah?

JBS: še dopolnitev vprašanja.. ali je znak morda na mestu, katerega sliko sem objavil nekaj postov nazaj (13.03.2024)..

Drago, se strinjam in v Vrata, na primer, ne hodim več. Problem je, kadar se nameniš nekam drugam, pa te tam preseneti neka nova prepoved, za katero nisi vedel. Predlagano je torej nekakšen javno objavljen seznam, kjer so pri parkiranju težave.

Teh znakov in ramp je čisto preveč, vse je na nivoju nepovezanih občin in zato zelo nepregledno. Tadej, je kakšna možnost, da bi v portal vgradil nekakšen interaktivni zemljevid ali vsaj seznam, v katerega bi vpisovali te zoprnije, ko se pojavijo?

Vzpone bi bilo lažje planirati, če že doma veš, kje ne smeš parkirati.

Tone, lep dan tam gori in res lepe slikce.

Imenitno! In izgleda, da ravno pravi trenutek glede vremena.

Danes na Vrtači, kar tako iz veselja do življenja in sončnih dni. Začel sem pri Tinčkovi koči na koncu Završnice in nadaljeval po nemarkirani poti Čez Zagon in naprej do sedla Šija. Od tam pa po običajni poti na vrh. Vrnil sem se do Šije, nato pa sestopil do Doma pri izviru Završnice in naprej do Tinčkove koče. Se mi je zdelo bolj udobno.

Pot je bila sem ter tja malo pomrznjena, sicer pa brez posebnosti, zato samo nekaj slik za podoživetje. Oblaki so bili nekje med 1000 in 1200 m nadmorske višine, nad njimi pa prešerno sonce. Rampa v Završnici je bila dvignjena, po cesti tudi naprej od Tinčkove koče so vozili tovornjaki s hlodi, srečanja gredo zelo na tesno. Na gori je bilo petnajst ali dvajset obiskovalcev. Kavke na vrhu so kot običajno fehtale za priboljške.

Lep dan je bil.