Ker so jutra nekje visoko v hribih za najine pojme nekaj najlepšega, kar se da doživeti, sva se odločila, da danes to doživetje »zajameva z veliko žlico«
po prespani noči v Zavetišču pod Špičkom. Tako si izbereva XXL-ong
pristop na Jalovec in se že včeraj popoldne pripeljeva v Loško Koritnico. Hoja po cesti hitro mine, ogrevanje po jeklenicah še hitreje, sledi potka skozi gozd, ko se pa slednji začne redčiti, pa prava goščava…morda bi kdo rekel, da je pot slabo vzdrževana, da bi bilo treba sekati, rezati, žagati…nama je bilo pa všeč…
…tako divje in prvinsko in zdelo se je, kot neka pot od vseh pozabljena…(dolge hlače so tu obvezna oprema
). Ko sva s tem opravila, je sledil še zadnji del vzpona na preval Čez Brežice, kjer si privoščiva daljši počitek. Potem še vzpon na Škrbino za Gradom in sestop do zavetišča. Bila sva edina gosta, večer je ob klepetu s prijetnima oskrbnicama hitro minil, jota je bila odlična
….(Za koga morda pomembno obvestilo: radlerja ni več na zalogi
, pivo se še dobi
, zalog seveda ne obnavljajo več, saj zapirajo predvidoma zadnji vikend v septembru.)…Danes se zbudiva v čudovito jutro, v katerem sva neskončno uživala, vzpon na vrh, potem pa sestop čez Kotovo sedlo nazaj v dolino Loške Koritnice in krožna pot je bila sklenjena.
Na celi poti gor in dol nisva srečala človeške duše, štirje so se nama pridružili na vrhu, sva pa zato doživela pravi »živalski vrt«
…srečala gamse, kozoroge, belke, kavke….in vse je bilo treba opazovati in občudovati, tako, da se je najina časovnica (glede na »normo«) kar malo razvlekla
…ampak imela sva se prekrasno!!!