Jalovec

S sinom sva sva se 27.7.2024 na vrh povzpela čez Kotovo sedlo, sestopila pa preko Jalovške škrbine nazaj v Tamar. Pot čez Kotovo sedlo je en sam užitek. Raznolika, v zanimivem ambientu, z razgledi in plezalsko popestritvijo v zgornjem delu. Pot je v celoti kopna. Sestop do Jalovške škrbine brez posebnosti. Samo par nezahtevnih korakov po snegu. Zavarovani del z Jalovške škrbine v ozebnik pa je uradno zaprt. Prav na koncu, tik pred izstopom iz stene na melišče je en izruvan klin, kar otežuje varen izstop. Potrebno je malo prostega plezanja. Dodatna težava je sneg v ozebniku, ki ga je treba prečiti, saj se zavarovana pot nadaljuje ob nasprotni steni ozebnika. Višina snega je tu trenutno preko 3m, krajna poč pa širine okrog 1m. Midva sva se na drugo stran prebila skozi naravni predor pod snegom in s pomočjo cepinov. Dereze niso potrebne. Nadaljevanje sestopa pa po znanem melišču nazaj mimo Doma v Tamarju in naprej do skakalnic.

Za prehod skozi to luknjo pa res ne rabiš cepina. Si pa malo zapacaš hlače zaradi umazanega snega.

Lijaneja, se strinjam. Tudi samo z umazanimi hlačami bi šlo.

Pozdravljeni.
Je mogoče kdo šel pred kratkim na Jalovec iz Vršič-Jalovec (mimo zavetišča pod Špičkom-Jalovec-Kotovo sedlo-Tamar? Kakršne koli posebnosti na tej poti? Ali je koča/zavetišče pod Špičkom v obratovanju?
Hvala za odgovor,
Lp

Živjo,
pot je glede na vse informacije v zadnjih dneh brez posebnosti (tudi če je še kakšna snežna zaplata, ni težav), zavetišče pa seveda obratuje.
Lp in srečno

Odlično,
Hvala za odgovor.
Lp

Včeraj 10.8. na Jalovcu iz Planice čez Kotovo sedlo in po isti nazaj.

Žal nimam tako zanimive objave kot predhodniki (še enkrat, vsa čast Lukito), ampak naj povem, da sem užival ob vsakem posameznem koraku za gor in nazaj!

Ker sem relativno še "novi" gornik (od 2019 dalje), je to bil moj prvi Jalovec. Kaj reči, vsekakor tura, ki je zlepa ne bom pozabil. Konfiguracija terena ravno pravšnja, vzpon do bivaka te pa lepo "ogreje" (haha), izpostavljenost v plezalnem delu ves čas spoštljiva, prehodi naravni in zanimivo speljani, ni povsod na tone železja, razgledi s poti dol proti Loški koritnici pa božanski.

Na vrhu je bilo ogromno obiska, vsi obrazi zadovoljni in nasmejani, atmosfera enkratna.

Sestop nazaj proti Kotovem terja ogromno zbranosti, ampak ni bil spet prezahteven. Po počitku blizu bivaka sestop do Tamarja mine tik-tak. Kolikor je zjutraj bilo sopihanja ob vzponu do ruševja, tolikor je bilo lažje za nazaj ob sestopu - višince se tam "zgublja" z lahkoto, s tem da je ponovno potrebna nekoliko večja previdnost na izpostavljenih delih. Zadnji del po prodnati stezici do gozda pa zelo blagodejen za kolena. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako z užitkom vračal na izhodišče.

Samo dva sva videla, da sta sestopala preko melišča (ne vem, ali tudi s Kotovega ali s kar s Škrbine) in ni bilo videti, kot da uživata. Tako da hvala vsem predhodnikom za objave, za prvič sva bila ekstra zadovoljna z izbiro poti. Naslednjič na teh koncih upam da bo krožna čez Škrbino, bom še natuhtal, v kateri smeri bi nama bolj ustrezalo.

V Tamarju hrana in pivo odlični, strežba hitra in cene zelo fer.


Lep gorniški pozdrav.

Če lahko še eno vprašanje za izkušenejše.
Če se vzpenjaš brez kakršne koli pomoči železja, ali bi se lahko najzahtevnejši prehodi na plezalni čez Kotovo sedlo označili s stopnjo več kot II.?

Dvomim.

Oz. bi malo preformuliral vprašanje - če bi se lahko katerikoli od težavnejših prehodov lahko ocenil s kaj več kot II. Jaz bi jih sam laično (!) ocenil na II, ampak je bil vsaj en del, kjer me je matral firbec, če lahko bil že III. Če ni celo en tak prav viden zgoraj na sliki 4 - po prečenju grape je en povsem navpičen del, cca 5 m, ki pelje na polico višje. Na sliki sta dve pohodnici zadaj ravno pod njim.

Ni hudo pomembno vprašanje, ampak tako, malo za občutek...

Zakaj ocenjevati težavnost na markirani poti? Vključi se v AO in boš lahko v stenah spoznal ocene težavnosti.
In hoditi po zavarovani poti in namenoma ne uporabljati varoval, je nevarno in neodgovorno. Do sebe in do morebitnih sopotnikov.

@dprapr: Imaš prav, varnost mora biti vedno na prvem mestu. Nisem imel namena promovirati tega početja in to nikakor ni neka stalna praksa z moje strani. Še najmanj na kakih še bolj zahtevnih poteh, kot je ta o kateri je tukaj govora. Se strinjam in lahko samo pritrdim tvojemu komentarju.

Pa vendar. So lahko izjeme. Konkretno tukaj na poti s Kotovega sedla je skala povečini zelo kompaktna in super razčlenjena, da mi je bilo prav veselje poprijeti zanjo. Razumem tudi ljudi, ki kdaj pokomentirajo, da je ponekod po ZPP železja več, kot je potrebno. Kaj to pomeni "potrebno", pa je seveda pogosto povsem individualno, zato mislim, da ni greh kdaj na ZPP namesto klina prijeti za dobro skalo. Seveda dokler ne ogrožaš varnost drugih. Sam pa lahko povem, da nisem naredil nič, kar bi mi bilo izven lastne cone udobja, prav tako ne bi počel kaj takega na tovrstni poti, če bi bil v bolj "začetniški" fazi.

Ampak ja, da ne filozofiram preveč, za dolgoročno bo treba razmisliti o včlanitvi v kak AO. Preden dejansko začnem delati kake večje neumnosti

V avstrijskih hribih so krasne poti, ki so samo označene in ocenjene s težavnostjo. So pa opremljene s svedrovci za morebitno varovanje. Ravno včeraj sem bil na krasnem hribu, Admonter Reichensteinu, ki ima samo takšno pot na vrh.
Takšne poti pogrešam pri nas. Pri nas vsako oželezijo preveč in te prikrajšajo užitka plezanja. Zato pa se potem pojavljajo takšna ravnanja in vprašanja podobna tvojim.
Varno na poteh želim.

Enako ITA, recimo Karnijci. Bolli rossi, rdeča znamenja za razved, na težjih mestih pa sidrišča, bodisi za varovanje med vzponom, bodisi za spust po vrvi med povratkom. Vmes pa poplezavanje tja do konkretne druge stopnje, ponekod tudi malce več. Gre pa za "brezpotja", torej niso uvrščena/označena/oštevilčena kot CAI poti. Res užitek, vsaj zame bolj kot zavarovane poti, klettersteigi ino ferrate.

Če bi ze res rad nekako "odgovorno" poizkusil, vzemi samovarovalni komplet in se vpenjaj. Potem pa ko si vpet plezaj brez uporabe klinov ali jeklenic. Ce padeš ne boš padel do izhodišča, posledice so pa lahko samo udarec ali pa pač... hujše. Seveda na lastno odgovornost.

Visoka Rezjanka je tak primer "markiranega brezpotja" (samo oznake brez varoval) pa ta je recimo vsaj pol naša...glavni del poteka po meji

Ali pa od Bavškega Grintavca čez Brdo. Je še v registru poti, pa ni varoval, še markacij skoraj ni več.

A ni na B. Grintavcu pot zaprta?

Čez Kanjo. Čez Brdo pa kolikor vem ne...razen če je kej na novo.

Iz Bavšice čez Vrh Ruš, Vrh Brda in čez Mali Grintavec je pot dolga a odprta.

Letošnji zimski vzpon je splaval po vodi, zato sem ga včeraj nadomestil z letnim.
Sedaj sem že navajen zgodaj vstajat, še v mraku zakorakam po beli cesti proti Tamarju. Pred bajto spokojna tišina, zato ne motim idile in takoj vržem v drugo prestavo. Čudovita hoja v jutranjem hladu, v Malem kotu skrenem desno v strmino, kjer me kmalu pozdravi sonce. Pri bivaku se ne ustavljam ampak pičim mimo, v prvih skalah nad Kotovim sedlom odložim palice. Skoraj do vrha uživam v senčni plezariji. Zgoraj se srečam s tremi, štirimi ljudmi, dol se mi ne mudi. Nekaj jeklenic je močno ohlapnih, en klin binglja, na eno jeklenico se je naslonila ogromna skala, zato je le-ta napeta kot struna. Ker sem imel dovolj časa, vreme pa ni kazalo sprememb, sem obiskal še Mali Jalovec in Špico v Planji, v svežini bivaka pa sem se zadržal dobro uro.
Po piru v koči pa na doooolgo pešačenje po beli cesti.