Kam s psom?

Je kar dosti poti tam okoli primernih za pse, vsaj sodeč po tem kar sem jaz prehodil. Via dei Monti Lariani je po moje idealna tudi za pse, ki niso ravno navajeni na hribe. Tudi Erna, magari z gondolo na vrh.


Drugače pa Grona, Bregagna, za res hribovske pse pa tudi npr. Grigna po normalki (npr. mimo koče Bogani) oz. kateri od bolj pohodnih poti.

Dubrovnik, mačje mesto!

https://simsoneblog.wordpress.com/zivali-ki-sem-jih-srecal-v-novoletnem-dubrovniku/

Kam pa s psom? Na Srđ, kam pa drugam!

Prosim, če mi pomagate...
V petek bi se odpravil s 7 mesečnim psom na izlet, kjer mi je bolj pomembna razdalja, kot višina, ker ga počasi navajam na hribe. Mi je pa malce zmanjkalo idej kam...
Sem iz Velenja, vendar se mi ni problem zapeljati kakšno urco stran (v vednost)
Kakšna ideja, predlog? Obožujem pa samoto, gozd, naravo,...
Lepo bodite

D.

Živali,ki sem jih srečal v Luksemburgu in bližini Lüneburške resave:

https://simsoneblog.wordpress.com/zivali-ki-sem-jih-srecal-v-luksemburgu-in-okoli-luneburske-resave/

Kam s psom? Mala luksemburška Švica in Lüneburška resava (Lüneburger Heide) sta idealni za sprehode s štirinožnimi kosmatinci, družinske sprehode z otroci,...

Sprehajalnih poti je na obeh območjih veliko in so tudi lepo urejene in označene.

Opozorilo velja le za kake skalne formacije v Mali Švici, kjer bi kako klavstrofobno bitje lahko imelo probleme v kakem ozkem prehodu - nekateri (redki sicer) so taki, da se jim ne da izogniti, če želimo napredovati po poti.

Okrog jezera?...Malo heca, malo resnice. pri 7 mesecih hribi še niso OK. Sploh, če se gre za pasmo, ki doseže 20+ kg. Začni z manjšimi kuclji. Morda Lovrenška jezera, morda tudi Ribniška koča, Tista Škratkova pot na Rogli ni zahtevna, no pa Mozirski gaj (psi imajo brezplačen vstop).

Problematični so sestopi, problematičen je tek navzdol. Pri večjih pasmah tudi hoja. Dokler ni zaključena rast, potem pa postopno.

Saj bi ti rekla, da pojdi na Rahtel, ampak je prestrmo za mladega psa.

Sigurno ne na Kal. Tam te v kočo ne bodo spustili noter tudi če dežuje. Očitno imajo nekaj proti psom, ko so me v vsako kočo spustili z majhnim psom. Povsod razen tukaj. Raje se izogibite, če vam ni treba lih tam iti. Škoda saj je hrib in potka do gor iz Hrastnika v redu.

Fajn je imeti "srečo na vrvici" na povodcu, da je ne izgubiš v globokem listju (Buchkopf - Testa di Malborghetto)

Tale tema že dolgo sameva. S svojima dvema repkoma (ena je sedaj že v penziji in hodi samo na krajše in lažje ture) sem prehodila že več kot 150 dvatisočakov, po zahtevnih poteh, po brezpotjih, strmih travah ..., tako da imam kar nekaj kilometrine in izkušenj. Če koga zanima, katera pot/tura je oz. ni primerna za psa, naj se javi, rada svetujem in pomagam. Pa srečno.

Polona,
če te s psi kdaj zanese tudi preko meje (še največ je Karnijskih Alp), imaš v mojem blogu kup idej za potepe s kosmatinci. Od izi označenih poti, do zahtevnih brezpotij, celo lažje zavarovane poti sva že zmogla. Sedaj počasi zmanjšujeva dolžino in težavnost, saj je princeska dopolnila 15 let.

http://tubojan.blogspot.com/

Bojan, priznam, da me tujina zaenkrat sploh ne zanima, saj imam v Sloveniji še veliko za prehodit, sploh Julijci so mi ljubi in čarobni Živimo v eni najlepših držav z najlepšimi gorami, pa se na to kar malo pozablja. Doma je le najlepše Ko pa enkrat zmanjka poti pri nas, pa mogoče pogledam tudi kam čez planke Hvala za predlog pa srečno

Živali, ki sem jih srečal na pohajkovanju po Bavarskih predalpah.

https://simsoneblog.wordpress.com/zivali-ki-sem-jih-srecal-na-pohajkovanju-po-bavarskih-predalpah/

Tam je veliko poti primernih za pse, saj je to sredogorje, kjer prevladujejo lažje in zmerno zahtevne poti, zelo zahtevnih pa je manj.

Wendelstein, Blomberg, Krottenkopf, tudi Rotwand, so od opisanih tule zagotovo primerne. Aiplspitz, iz smeri Jägerkampa, če pustimo psa privezanega tik pod vrhom (dobre pol ure tja in nazaj). Grebena pa nekako nista primerna, Heimgarten in Herzogstand kot samostojni turi, da!

Živali, ki sem jih srečal na pohajkovanju po Engadinu, Oksitaniji in Trentu.

https://simsoneblog.wordpress.com/2021/06/10/zivali-ki-sem-jih-srecal-v-engadinu-oksitaniji-trentu-in-okolici-trenta/

V Engadinu se, vsaj pod 2000 mnv, gotovo najde dosti poti primernih za pse.

Kar se tiče Trenta sta Cima Palon in Monte Calisio vsekakor primerna za njih, vsaj po poti, ki sem jo ubral jaz. Pa še mnogo drugih gotovo.

Princeskin 16. rojstni dan

čas teče, nič ne reče. Septembra lani sva bila na Monte Puintatu in na Modričju (Monte Madrizze, Madritschen), njeni zadnji hribovski turi, in oktobra še na sprehodu po Stradi Napoleonici. Omejitve, ki so sledile, princeske niso motile, leta so storila svoje in hribovskih potepanj ni pogrešala. Daljši sprehodi so bili dovolj za vzdrževanje kondicije, kar se je pokazalo konec letošnjega februarja, ko sva opravila lep potep v sečoveljskih solinah. Potem pa je dokončno napočil čas za pasjo penzijo in počitek. Slepa in gluha, tudi dementna, vrt in hišo še vedno obvlada v nulo, bližnje ulice tudi, v pasjem boksu pa je nemirna, zato se voziva samo še na kiropraktiko in na obiske k veterinarju. Če ji je bil vrt včasih premajhen, je sedaj ravno pravšenj, da se nekajkrat na dan dodobra razmiga

Princeska teka po vrtu

Naj tvoja princeska, Bojan, bučica mala še dolgo uživa na travci okoli hiše. In ti z njo.

Majda, hvala

Obisk živalskega vrta, prijetno nedeljsko razvedrilo

https://tubojan.blogspot.com/2021/12/zoo-ljubljana-obisk-zivalskega-vrta-s.html

Bojan, čas ni pomemben, šteje le to, da sta skupaj uživala in se imela lepo.. Naj traja!

Hvala!

ciao Bojan, ciao obema

Ciao Alessio, hvala, te tudi midva lepo pozdravljava