Mesec nazaj je tukaj tekla debata, kako naj psi ne bi prosto tekali naokoli po hribih. Načeloma se s tem strinjam, vendar se mi je ob zadnjem vzponu na Kamniško sedlo zgodila nadvse simpatična prigoda, ki kaže, da pes v hribih, tudi če je spuščen, ni nujno nekaj slabega. Nobena stvar pač ni samo črna ali bela, ampak je vmes še veliko odtenkov sive. Ker je tole bolj pasja rubrika, bom svojo prigodo opisal tule, če pa se moderatorju zdi, da bi moje pisanje bolj sodilo v kakšno drugo rubriko, pa lahko moj komentar tudi prestavi.
Takole je bilo. Pred dvema dnevoma sem zgodaj zjutraj, še v temi, štartal s parkirišča pred Domom v KB in nisem bil še daleč, ko sem videl, da je na tisto parkirišče pripeljal še en avto. Šel sem naprej, zavil v hrib, se počasi vzpenjal in kmalu za seboj zaslišal sopihanje. Malo sem se zdrznil in v tistem je mimo mene pritekel nemškemu ovčarju podoben pes ter povsem mirno nadaljeval svojo pot. Mislil sem si, da je to pač pes od tistega planinca, ki se je pripeljal za menoj, in je šel pes v svoji neučakanosti pač malo naprej. Tako sem počasi nadaljeval svojo pot, štirinožec pa tudi nikoli ni bil daleč od mene. Nekje pred spodnjo postajo tovorne žičnice na KS me je dohitel že omenjeni planinec, s katerim sva izmenjala nekaj besed, in izkazalo se je, da pes ni njegov. Nekaj minut sva šla še skupaj, potem pa je planinec odhitel naprej, pes pa se mi je tudi izgubil izpred oči. Mislil sem si: "Aha, prodana duša, greš s prvim, ki pride mimo." Nekaj časa sem potem nadaljeval sam, nakar se mi je malo nad potjo, ki pride z Jermance, štirinožec nenadoma ponovno pridružil. Priznam, da sem se ga kar razveselil. Nato je šel zopet naprej, bolj ko ne po svoje, vendar nikoli daleč stran od mene. Pri odcepu za Repov kot me je počakal in ko je videl kam me vodi pot, tudi sam krenil navzgor. Zopet je bolj ko ne tekal po svoje, malo levo, malo desno, me vmes počakal, da sem si nadel dereze, nato spet letal malo po svoje in me končno počakal pri Pastircih. Tam je že kar pošteno sopel, revežu je jezik visel iz gobca in videl sem, da je žejen. Ponudil sem mu čaj, saj je bila to edina tekočina, ki sem jo imel s seboj, vendar ga ta ni zanimala. Se pa je znašel po svoje in pojedel nekaj snega. Dal sem mu še kos sendviča, ki ga je z užitkom zmazal, in grižljaj nut-bara, ki ga najprej previdno ovohal, potem pa vseeno pojedel tudi tega. Nadaljevanje vzpona je nato potekalo po že videnem scenariju: jaz zadaj, pes spredaj, vmes pa se je povzpel še na večjo skalo in se malo razgledal. Počasi sva nato le prišla do koče in ker nisem zdrav, če ne grem do konca, sem naredil še tistih nekaj metrov do roba sedla. Pravzaprav sem šel pogledat, kam vodijo stopinje proti Brani, se nato ob robu sprehodil do zastave in se potem spustil nazaj do koče. Pes mi je ves čas zvesto sledil, nekajkrat sem ga moral celo spoditi stran od roba, da mi slučajno ne bi zgrmel čez. Pri koči sva si nato bratsko razdelila sendvič, medtem pa so gor počasi kapljali še drugi planinci. Štirinožca njegov del sendviča očitno ni nasitil, zato je še malo žical pri ostalih planincih, potem pa je prišel čas za spust in nekako sem si štel za dolžnost, da spravim dol tudi mojega sopotnika. Ta je sicer še vedno firbcal pri drugih planincih, vendar se je na moj klic ubogljivo odzval in krenil navzdol. Tudi tokrat je bil veliko hitrejši od mene in kaj kmalu sem ga izgubil z vida. Menil sem, da se je pridružil planincu, ki je malo pred menoj krenil v dolino, in do KB ga potem nisem več videl. Ker me je malo zaskrbelo, če se je varno vrnil v dolino, sem povprašal pri prvi hiši naprej od Doma v KB, če imajo morda kakšnega nemškega ovčarja. Izkazalo se je, da je pes njihov in da se večkrat pridruži planincem ob poti, ko ga malo spustijo, vendar so bili zelo presenečeni, ko sem jim povedal, da me je spremljal vse do vrha. Vrnil pa da se še ni. Doma mi potem skrb vseeno ni dala miru, zato sem jih naslednji dan preko SMS povprašal, če se je pes vrnil. Zelo sem bil vesel, ko so mi odgovorili, da se je vrnil čisto OK, da pa je potem celo popoldne preležal, ker je bil tako zmatran. Kar sploh ni čudno, saj je revež oddelal celoten vzpon in še kakšen dodaten kilometer, ko je takole tekal sem ter tja.
Opisana prigoda nima namena deliti neke nauke, razen tega, da je pes čisto primeren sopotnik v hribih in, če je lepo vzgojen, tudi nemoteč za ostale obiskovalce gora (če le nima kdo pretiranega strahu pred psi). Bolj gre za nenavadno in zabavno štorijo. Seveda pa lahko na podlagi mojega opisa vsak pasjeljubec zaključi tudi to, da je vzpon do koče na KS povsem primerna tura za štirinožca.