Na Križevniku včeraj. Parkiral sem pred Robanovo kmetijo in se počasi podal na pot. Na Križevnik sem šel z Robanove planine. Ker po tej poti še nisem hodil, nisem točno vedel kaj vse me zgoraj čaka. Pot pod razvlečenimi stenami Križevnika je nekaj posebnega. Je kombinacija hoje po brezpotnem skalnem gozdu, poplezavanju po strmi hudourniški grapi v spodnjem delu in strmem prečenju med ruševjem, prehodi in vzponi po strmih grapah, hoji po strmih traviščih, gamsjih prehodih in še kaj v zgornjem delu. Tudi globoko brezno nekje na sredini poti, iz katerega piha ledeno hladen zrak, ki ti da občutek zime, je nekaj posebnega. Razgledi so z vzpenjanjem proti vrhu vse lepši, najlepši pa seveda na samem vrhu. Na vrhu sem ves zasanjan užival v tišini samote. Sestopil sem prek planine Polšak in po lovski poti nazaj v Robanov kot. Spet pot samega uživanja.
Lp in varen korak izpod lepih Golte, Janez
Planšarjevo slovo
Ko odhajam dol s planine
srce mi je žalostno;
al za letos, al za vselej
tukaj jemljem zdaj slovo?
Kaj prinese čas prihodnji
to zastrto je očem,
da nam želj le malo spolni,
to pa le predobro vem.
Dol v dolini ni prijetno,
srce hrepeni nazaj
na planino, kjer v poletju
záme je zemeljski raj.
Lastavice odletele,
hladen veter je zavél,
rožice so odcvetele
jaz pa sem že osivel.
Vsaka zima enkrat mine
prismehlja se zopet maj,
rožice spet zacvetijo,
a mladosti ni nazaj.
Po dolini v nemi grozi
vsak hudir z motorjem vozi,
da ropoče in grmi,
tega več zdržati ni.
Vabijo nas naše gore:
gor naj pride, kdor le more,
tu je sreča, mir srca,
gor ne seže hrup sveta.
Naj divjajo, naj norijo,
naprej v prazno naj drvijo
vsi nemirni zdaj ljudje,
mi pa gremo na gore.
Robanov Joža