Danes sem imel plan iti po Matičevih sledeh na Križevnik, ampak sem se zaštrikal na vlakah in ko sem nad sabo zagledal mogočno steno Turnce, sem vedel, da se mi bo današnja pot obrnila povsem drugače.
Najprej sem se lotil strmine pod Turnco in zlezel do lepe votline pod stenami. Votlina nudi dobro počivališče gamsom, saj je dovolj velika, da se v njej skrije cel trop, razgled od tam pa je čudovit. Sestopil sem strmo v smeri vzhoda proti grabnu, ki pada med grebenom Turnce in grebenom, po katerem bi moral, da bi prišel do Bevskega stanu. Ko sem se spustil dovolj, da sem lahko varno prečkal graben, sem nadeljeval strmo na greben. Iskal sem prehode in čez strmino stopil na zgornji del strme vlake, ki pelje do stanu. Sledi v snegu na vlaki, najbrž od Matica, so mi dale vedeti, da sem verjetno prav tam, kjer bi moral biti že kakšno uro nazaj. Kmalu se mi odpre lep pogled proti Turnci in Olševi v ozadju. Ko sem prišel do vrha vlake, sem si ogledal vstop v grapo, ki bo zaradi spleta okoliščin morala počakati, nič zato. Pogled na Bevski stan je žalosten.
Mimo propadajoče hiške se odpravim v iskanju steze, ki bi me popeljala nazaj v dolino in takoj naletim na možica, ki me požene v spust, nakar se ustavim pri izpostavljeni prečki, ki jo omenja geppo. Mokro, zasuto z listjem! Dvakrat vdihnem, premislim, podvomim in se vrnem nazaj na lepo razgledno točko, kjer malo posedim. Imel sem dober signal, zato opravim klic v sili. Geppo mi reče, da je te prečke med 50 in 100m v dolžino, ampak da je res zahtevna. Ok! Hvala! Zberem svoje strahove in pričnem s prečko. Upiram se na palice, grabim korenine in tu pa tam naletim na kakšen soliden oprimek. Kamenje se kruši in leti v skoraj navpičen svet pod mano. Korak za korakom, počasi in predvsem previdno mi uspe priti do sten pred mano, cirka 30m. Ni še konec. Sledi izjemno zahteven spust in še ena ozka, z listjem nadevana prečka v desno. Gledam pod noge in hkrati naprej v svet, ki obeta konec težav. Kot da ne bi bil tu, tako sem bil v tistem trenutku zabetoniran v sedanjost. Ne spomnem se kdaj sem nazadnje sestopil po tako težavnem terenu in ko sem pred sabo zagledal možica, spodaj pa vlako, sem skoraj vriskal od sreče! Spil bi pivo!
Srečno!