Križevnik II. 2.7.2014
Ko se nekateri še kar sprašujejo al cepin, pa dereze, ali male derezice , pa če tisto snežišče slučajno še kar obstaja in »zajebava« planince…? Si naveliko dopisujejo, modrujejo in jezijo
Danes, je bilo iz Robanovega kota vidnih še precej snežišč , je pa je nekaj tudi tistih skritih, ki niso vidna očem iz doline…
Mi si nismo delali skrbi, cepin / dereze, ker situacija nam je že precej znana od zadnjič. Vzeli smo pa sabo vrvi in vso pripadajočo opremo, kar sodi v ta divji svet, ki smo ga šli zopet raziskovat. Prva naloga je bila pripeljati mladega jamarja do brezna, da še ta pogleda kaj je spodaj…?
Pa med potjo pa kar odkrivamo luknje, luknjice in je že zgledalo na gobarjenje : »lej jo, pa še tam ena…«
Ta Križevnik je preluknjan kot sir….
Med potjo raziščemo, kje smo zadnjič »falili«, ker tisto plezanje zame ni izgledalo za normalno za lovsko potko. Pa smo razrešili tudi to »zanko«
. Malo previsoko smo »zaridali«, je pa malo nižje precej enostavnejše, pa še potka je...
Jamar se spusti v brezno ( globoko je cck. 30m ) in raziskuje, če je že kdo lomastil tu spodaj. Sledi ( razen bananinega olupka
), ki ga prej spustil notri navihan udeleženec našega izleta ni našel. Torej, prvi je bil v breznu!!! Mi smo pa vmes malo lazili po okolici, Janez seveda na konico in namesto možica je naredil »lastovko« na vrhu. Mene kar zmrazi ko to gledam…
Potem pa raziskovanje naprej. Prej smo opazili komaj vidno stezico ( nižje od brezna ) proti vzhodu in moj predlog je, da gremo po tej. Spustimo se do nje in lepo po njej. Sledljivost je bila dobra in težav na poti ni bilo. Potem pa tako kot ponavadi , prideš do grape in ni več sledu kam….?
Del ekipe se plazi po ruševju in išče prehode, dokler se ne ustavi pred gruščnato strmino. Janez pa med skalami v grapi išče prehode. Grapa še ni tako preklemano zahtevna je pa mokra in spolzka, ker po njej teče voda. Ne preostane nam drugega, da se dva raztežaja spustimo s pomočjo vrvi. Skalni skok, ki sledi ni težak in zopet smo na »poti«. Prihaja iz zahoda in gre proti vzhodu. Kam sedaj? Janez gre v raziskovanje proti vzhodu, jaz proti zahodi. Meni je moja varianta bolj všečna in se kmalu obrnem in grem da vidim, kje je Janez? Ko ga srečam, ga navdušim za »mojo » varianto in po cck. pol ure pridemo do pristopne grape. Tu se ustavimo in se demokratično odločimo ( to grapo že tako itak poznamo ), da še gremo v drugo smer. Kmalu v gozdu naletimo na težavno prečenje - grušč, mokra zemlja, naklon je pa tako vseskozi konkreten. Ko pridemo do centralne grape, ki vzbuja strahospoštovanje se zavemo, da je najbolje obrniti in zopet nazaj
. Vrnemo se do »naše« pristopne grape in samo v dolino še ...
Začetek pri Robanih 6:31
Brezno 9:50
Povratek do Robanov 17:00
Tole Križevnikovo ostenje je lepo, samotno, divje in hkrati prava mišnica. Pred leti sem se smejal napisani prigodi treh alpinistov, ki so komaj našli nazaj v dolino. Sedaj se spodaj napisanemu ne smejim več….
Tu je del opisa njihove zgodbe…
lp
njihov opis:
Povratek sredi stene, ki pomeni spuste po vrvi a ne po smeri vijugastega vzpona, ampak naravnost navzdol čez neznan teren. V nekaj urah smo spet ob žlebu na okoli 1480 m, kjer smo zjutraj prišli gor. V upanju na boljši sestop začnemo slediti lovski stezici, katera preči tik pod ostenjem na vzhod. Spuščamo se, vzpenjamo, pa ponovno malo spuščamo, v resnici smo še vedno hudo visoko. Ker je večer tu, moramo čim prej najti prehod v dolino. Težava pa je, da so pod nami številni visoki, tudi strmi slapovi v katere bi bilo nespametno spustiti se. Poleg tega, da boš tam zagotovo moker, da v naoljeni skali ni opore, klinov tam skoraj nimaš kam zabiti. Začnemo s spusti med rušjem, ki postajajo bolj in bolj tehnično zakomplicirani. Večinoma z nekimi začinjenimi prečnicami - odmikamo se od previsov in bežimo vstran od gladkih korit vode, kolikor je to pač mogoče .. Po štirih urah bitke v spodnjem delu sten, skupno 20-ih raztežajih spustov, porabljenimi skoraj vsemi klini (tudi skritimi rezervami!), porabljenimi vsemi pomožnimi vrvicami, z napol prebito glavno vrvjo pristanemo nekaj minut po pol noči srečno v položnem koritu Robanovega kota.
Enaindvajset ur je za mano kar sem šel od doma, signal na GSM omrežju naraste toliko, da lahko sporočimo svojcem in prijateljem, da je z nami vse vredu. Stiski rok in kljub utrujenosti zadovoljni pogledi. Niti besede niso bile potrebne, vsak je natančno vedel kaj čuti soplezalec. Za las se je izšlo, ostalo nam je "materiala" samo še za en raztežaj spusta. Vidno "obdelani" v trdi temi stopicamo proti avtu, pa vendar zelo zadovoljni, da smo današnjo magistersko nalogo v resnem terenu rešili suvereno in varno, na najboljši možen način. Bogatejši za konkretne izkušnje ki jih ne more dati nobena druga šola, se v zavetju teme prebujajočega se jutra odpeljemo proti domu.
Morda za konec še zanimivost. Pod težjim delom stene sta nas dvakrat prišla pogledat samica in kakšen dan star mladiček. Zato smo našo smer poimenovali "Smer mladih gamsov".
Ponovitve adrenalinskega sestopa pa raje odsvetujemo, saj zahteva krepko več kot samo golo znanje in opremo ...