Mala Martuljška Ponca

Za razliko od trojice iz prejšnje objave, se midva povzpneva iz Spodnjega Kotla po desnem prehodu. V nadaljevanju preko Srednjega Kotla in levo na greben Peči do vstopa na melišče, ki vodi v škrbino med Poncama. V zgornje delu je grapa podrta do skrajnosti! Iz škrbine na vrh in nazaj ter mimo Treh macesnov na izhodišče. Krušljivo, zagruščeno, zahtevno.

Je grozeča skala tik pod sedelcem že odbrzela v dolino?

Mah tam gor je vse grozeče, da pa bi bilo karkoli prav posebej nevarnega, nisem opazil. Sicer pa mi je bil iskreno povedano najtežji spust od Treh macesnov. Podrtih grap smo hribovci z nekaj kilometrine že navajeni. Taki popolnoma gladki prehodi so pa v naših hribih res redki.

Tisti balvan, zgoraj v grapi, bo počakal še na nekaj neurij, da odnese šoder okrog njega.
Tam pod Tremi macesni je res sprano do onemoglosti. Tu se pokaže kvaliteta dobrega podplata, enostavno je treba zaupati trenju in lastni razsodnosti.

Ni take sile. Je kar stezica cikcak po tistih strmih travah navzdol v levo na grebenček in potem v desno je nekaj rolerjev pred grapo. Če pa greš direktno navzdol iz kota, pa je prav lepa skala.

Drago, oči alpinista vidijo težave povsem drugače, kot mi, šodrovci. Še posebej, če smo v družbi manj izkušenih.

Včeraj 24.6. me redbullov zapis spomni na vrh z največ različnimi višinami Čez Kotle gor in mimo Macesnov do Ingota. Že tretjič falil prehod med kotli... Dereze nadenem nad zgornjim in z vmesnjim snemanjem za plezarijo iz sedla "odvržem" pri Macesnih. Spodaj dovolj ojužen za smučarijo po podplatih čisto v Ak, s cepinom v roki. Kaj več pa zarad obilice "padavin" iz živega ostenja ni za reskirat. Dopoldan dobro drži, ga je pa na sedlu že zmanjkalo za lahek vstop v steno. Zdej ko smo pobelge kravce prignal bo pa Ingo tud odprt. Slapovi so že korektno obiskani. Vode toliko da moraš do mosta če se nočeš zmočit. Ob 12:30 pa že pošteno vroče.

Včeraj je tudi mene vleklo gor. Malce po šesti zagrizem po dobro znani poti, kljub nedelji in markantni lokaciji nikjer žive duše. Nad Srednjim Kotlom srečam samo Dejana, ki se je že vračal v dolino.
Pri izvirčku pod bivakom natočim vode, saj se je obetal kar vroč dan. S suhe struge skrenem pri možicu desno v redek gozd, ki je žal vsako leto težje prehoden zaradi zaraščenosti. Letos se je težavam pridružila še podrtija in do sp. Kotla pririneš ves opraskan in smolen, če nimaš dolgih hlač in rokavov. K sreči mi je ta pot že rutina, višje je le še na enem mestu tako zoprno. Dereze si navežem takoj pod steno višje sosede in elegantno dosežem sedelce, kjer jugo močno vleče. Tam pustim orodje, lepega poplezavanja do vrha gore je slabih deset minut. Zgoraj se dam v zavetje, naslednjo uro sem imel opravka s sendvičem, fotičem in vpisno kmjigo, ki kaže že zelo žalostno podobo. Odnos do nje je na zelo nizki ravni. Ob spoštljivem listanju sem našel vsaj deset mojih vpisov, upam, da bo vsaj za enega še prostor.
Vračam se v smeri vzpona, obiščem tudi bivak in ugotavljam, kaj se je zgodilo z lani novo ograjco pred njim.

Vpisna knjiga je v 2019 bila stara vec kot 20 let in je bila super ohranjena, noter je bil se Mihelicev vpis iz ture nekaj let pred izdajo Severnih pristopov. Majhen kos zgodovine, v "veliki sliki" nepomemben, ampak vseeno dediscina in svetinja.

Karkoli se ji je ze zgodilo v zadnjih dveh letih, kar se prej ni v dvajsetih - skoda da se je.

MMP čez kotle (25.07.21)

V treh dneh dopustovanja z mojima na Gorenjskem se je le našel v zgodnjem jutru čas, da sem jo mahnil pod Špik. Že veliko let je od tega, ko sem se z očetom vračal po tem brezpotju. Meni je vsekakor všeč. Cilj niti nisem imel MMP, bi že bil dovolj vrh Na Pečeh. Sem pa hitro ugotovil, da z nekaj spretnosti lahko prideš tudi brez derez na sedelce med Poncama. Med snegom in steno je čisto dovolj prostora , da sem se povzpel. V primerjavi z drugimi varijantami letos je tole še bilo lahko. Pihalo je pa noro iz Dnine. Iz vrha Na Pečeh se lepo vidi zgornji del Špikovga grabn in že tam sneg kopni. Prijeten klepet z Tonetom, ki sva se srečala nad Srednjim kotlom. V dolini sem bil hitro, tako da smo še pred kosilom vsi skupaj odšli k prvemu Martuljškemu slapu.

MMP(Zg.kotel) in čez Kačji jezik na V.Oltar (26.3.22)
Pot do Za Akom je že od parkinga(ob cesti) dalje ledena. Jeklenica na prečenjih zelo koristi. Brez zimske opreme nimaš tu kaj delati, če hočeš priti do bivaka. V strugi si nadenem gamaše in odpre se lep pogled na kraljestvo Martuljka. Hoja po stopinjah je bila še kar dobra, a sem naredil vzpon malce drugače. Ni sledi in tudi smučarske ne v desno grapo, ki pripelje med Spodnji in Zgornji kotel. Iskal sem tršo podlago in mi je kar uspevalo. Iz Sp.kotla je smučarska sled, me je presenetila v pozitivnem smislu. Podlaga ni bila tako slaba in že sem stal na vrhu Na Pečeh. Tu sem si nadel dereze, do sem jih od struge dalje nisem potreboval. Po smučarski ledeni špuri se ni udiralo, a se mi daleč v levo in desno ni ljubilo hoditi. Presenetljivo sem bil hitro na sedelcu in vpogled proti Dnini. Ni veliko snegaa, še štrik je zunaj po vidnem. Lepo poplezavanje, seveda z derezami. Špik je imel ogromno obiska. Po spusttu nazaj po grapi se držim višje linije v desno pod steno, na soncu globoko udiranje. Šel sem proti Kačjemu jeziku na vpogled kako je s snegom. To lahko ugotoviš, le če si blizu. Sneg pa v senci zelo dober. Dve liniji vzpona so možni in po vsej verjetnosti letos ni noben hodil tu čez. Od sedelca dalje po grebenu pa klasika II plezanja. Super vreme, v senci ni bilo vroče. Zelo previden vzpon , predvsem pa sestop tukaj čez. Trenutno res ni lahko, glede na malo padavin letos je pa še dobro "priliman" na steno. Sestop do macesnov zelo ugrezajoč. Jugova grapa je dosegljiva, desni krak. Na ravnem delu sem za 300m dolžine potreboval ogromno časa(del pri strugi, preden zaviješ k bivaku), saj se je ugrezalo do "jajc". Dereze sem si snel šele v gozdu 10 min pred odcepom za Ingota. Razmere sem celo pričakoval veliko slabše, bilo je krasno.

Super tura, Dejan. Zanimivo, da je letos nad spodnjim kaminom opast minimalna. (sl. 26)

Po tej bi bil normalen vzpon, a še vedno zaupajo sosednji desni, v njej so stopinje

Desno nisem šel še nikoli, mi je pa zadnje čase vedno bolj všečni pristop z Dnine dobrih 10 min nad bivakom.

Slika 23
Domnevam, da najtežji od tistih, ki si jih preplezal in prehodil.
Lepo si se "sprehodil" nad Martuljkom.

Tone:za vzpon je najbolje tako kot si rekel, takoj za bivakom levo gor.
Drago: Prav si rekel,zame najtežji a pri nas. Če pogledam na tuje mi je pa bilo težje od tega sigurno Levji greben na Cervino/Materrhorn

Deyko mi smo šli po desni je ravnina le mal bl u breg prslonena

Prvič sem to turo začel malce s strahom, zato sem si včeraj naštimal budilko že za ob 4h, kajti tako dolgega sestopa od lanske poškodbe koleno še ni preizkusilo. V jutranji svežini sem se ustavil pri studenčku, tudi h bivaku sem zavil in na ograjo odložil mokro majico. Ker sem velik ziheraš, sem vlekel gor cepin, ki mi je bil celo pot samo balast. Pod sedelcem je namreč popolnoma kopno in zaradi terena je dostop petkrat zahtevnejši, kot po snegu. Na sedelcu odložim nekaj nepotrebne prtljage in se vzpnem na vrh, kjer sem v spodnjicah užival v super vremenu. Prelistal sem tudi knjigo in poslikal vse moje pristope na vrh. Ker je obiska na to goro zelo malo, je prostora še za kar nekaj vpisov, bi pa zaradi dotrajanosti knjižice prosil bodoče obiskovalce, da rokujejo z njo nežno, pa tudi kakšen kvaliteten pvc etui bi bil dobrodošel.
Razen na Špiku nisem opazil in srečal nobenih ljudi, še od Ingota ni bilo slišat nič živega. Po 'obvoznici' nad sp. kotlom je nekdo malce poščipal nekaj vejic, vendar bi moral uporabit namesto ščipalnika vsaj lisičji rep, da bi bolj utrl pot. Nad sr. kotlom je tudi množica možicev, ki so kar dobrodošli. Kljub njim prvopristopnikom turo v megli odsvetujem.

Danes dokler je še vreme, zgodaj pod Špik, čez Kotle na Peči in pod Visoko ponco skoz po snegu lepo do sedla. Od tam še skok na vrh. Vse po starem. Kar se knjige tiče je prostora glede na obiskanost še dovolj. Je pa res odtrgana platnica. Dal sem ji novo vrečko.. in se vrnil mimo 3 macesnov za Ak in v Rute domov. Nekdo je presekal nekaj ruševja od Pod Špika mimo spodnjega kotla do srednjega. K sreči ni pretiraval tako da je lepo prehodno brez da te počeše. 😊Sneg je sicer mehak a dereze in cepin sta kljub temu “obvezna oprema”.

Krasni konci , srečno