Mala Ponca 1925 m

Ob napovedani vročini smo danes iskali kaj bolj »senčnega« in ne prevročega, pa vendar dovolj visokega, da bi se naužili lepih razgledov. Parkirali smo pri Zgornjem Mangartskem (Belopeškem) jezeru in se v prijetno hladni senci gozda po »vzorni« mulatjeri po poti 512 povzpeli do koče Zacchi ter nato mimo zavetišča na vrh. Da smo lepo zaokrožili turo, smo na povratku na križišču poti v bližini zavetišča zavili sicer spet na 512, vendar tokrat proti spodnjemu jezeru, od koder sta nas čakala še »dva ovinka« po asfaltu do parkirišča pri zgornjem jezeru.
Lepa tura s čudovitimi razgledi na vrhu (danes žal malo megličasto). Tisti, ki boste na to turo morebiti šli z otroki, pa morate vedeti dve stvari: zadnja četrtina poti terja precej pazljivosti - malo neugodno prečenje ene grape in gruščnat teren, nekoliko nevaren za zdrs – mi smo našo mlajšo hči ob sestopu kar navezali - ter zelooo malo prostora na vrhu… - glede slednjega - tisti, ki hodite v gore z otroki, že veste, kaj hočem povedati

Gita bil sem kar nekaj časa nazaj... Res zadnji del vzpona in seveda spusta zahteva kar nekaj previdnosti, je pa vzpon poleti prijetn, ker je več ali manj v senci in tako primern tudi v bolj vročih dneh...

Že več let sem si ogledoval ta konec, največkrat z Mangrta, a me ni nikoli dovolj pritegnil, da bi ga obiskal. Danes pa se okoli 14. ure pripeljem do prvega Belopeškega jezera, nekoliko nižje parkiram in grem gor po poti 512. Steza je lepa in se enakomerno vzpenja, večinoma v okviru gozdnatega slemena. Spodaj mešan gozd višje preide v macesne, razgledi so sicer omejeni, saj so vsioke gore v megli, občasno pa celo rahlo dežuje, vendar me to ne moti. Na določeni točki se pot zravna in preči neko grapo, ki je vzorno urejena in zavarovana, tako, da ni prav nobenih težav, sledi celo rahel spust, vse dokler ne pridem do križišča (v bližini je gozdarska koča Ponca - Capanna Ponza, kjer je možno na podstrešju zasilno bivakirati, spodnji del je zaklenjen). Tam se usmerim gor na Vratica (La Porticina) in Malo Ponco. Tudi ta pot je široka in lepo speljana. Na Vratcih pogledam čez na Ovčjo stran, se vrnem nekaj metrov nazaj in se po lepo vidni in z možici ter rdečimi pikami označeni stezici, ki poteka v okviru neizrazite grape povzpnem na vrh Male Ponce. Kdor bo tukaj iskal žig in vpisno knjigo bo globoko razočaran, ker tega ni, bo pa našel krasen razgled, predvsem pa blagodejen mir. Sestopim nazaj do križišča, potem pa dol do že zaprte koče Zacchi in naprej do jezer. Za štiri kratke popoldanske urce skoraj malo prevelik krogec, ampak, čez kakih 14 in še nekaj dni, ko bodo macesni ravno prav porumeneli bo to več kot odlična turca za cel dan. Priporočam, pot ni naporna.

Vzhodni in zahodni vrh Male Ponce?
Večina se ob zaključnem delu vzpona po vršni grapi odzove uhojenemu povabilu v levo na kakšen meter nižji sestrski vrh Male Ponce, ki je povsem na italijanskem ozemlju. Kdor bo želel imeti v žepu "tapravi" , 1925m visoki vrh - ki se nahaja prav v mejnem grebenu na katerem je tudi mejni kamen - pa se bo moral spopasti z nekaj metri dobre dvojke , ki nas izzove desno od škrbine. Spust brez varovanja nazaj čez omenjeno težavo ni prav nič mikaven, ozirajoč se po alternativah, pa nas mogoče premami poizkus lomastenja po grebenskem kosmatju v smeri proti jugu (Vratca). Seveda po njem prav dolgo ne gre, sestopiti je potrebno desno proti grapi ob kateri smo sicer opravili vzpon. Na borbo z ruševjem v navpični strmini lahko gledamo tudi kot na igličasti abzajl, ki je tik pred sestopom v grapo mogoče celo malce prekratek za kakšno vejo .

In še o Ovčji Strani
Na zemljevidih je kot Ovčja stran oznančen vrh z višino 1760m, kar je napačno. Dejansko je to najvišji vrh v grebenu Glav, Ovčja stran pa je krnica (včasih planina, 1595m) vzhodno pod Visoko Ponco. Z Vratc se Ovčje strani ne vidi pač pa krnica Zgornji Grunt z bližnjim grebenom Glav.

izredno lepi konci, tam mimo pelje I. etapa PP, ki sem jo letos na pobudo prijatelja pričel brezpotiti... če vas zamikajo ti prekrasni konci, lahko trdim le eno. po vsej verjetnosti boste sami, saj so to hribi za dušo... nobene množice, nepregledne gneče. sami samcati

@geolog79
"...po vsej verjetnosti boste sami..." - razen če...

hahahahahahahaha, a dej nehi, kako je pa to ratal. drugač sm mislu na PP
aja, lepe fotke btw...

@geolog79
Kako jim je ratal? Ja, ne vem, tole sem našel na googlu, in btw, jaz nimam nič s tole skupinico. In kot je videti jim je ratal kar po PP z dodatnim skokom na M. Ponco.

ne, ne tole ni trasa PP. PP se začne malo bolj levo od "poti" na MP. verjemi, že začetek je težko najt. Dvomim da bi jih vodnik peljal po PP do Ovčje strani! hehe, ne morem verjet kakšna gužva!

Ja, geolog79, videti je da gor res niso šli po PP, v Tamar pa. Jaz sem se na M. Ponco odpravil peš iz Rateč po gozdni cesti, nazaj pa po lovski stezi ob grapi Mokrega potoka. Spust po njej je prav tako nekaj posebnega. Vsi jo ignorirajo, redki PP-jaši se usmerijo seveda proti Tamarju, lovci pa so nanjo izgleda tudi že pozabili. Občutek je, da po njej ne hodi nihče več. Skratka, pozabljen stezosledski biser, ki se fenomenalno konča v divje razbitem izteku Mokrega potoka.

se strinjam s teboj, popolnoma razbite in divje grape so tam, nisem mogel verjeti kako lepo je tam speljana lovska pot. sicer pa naj tako tudi ostane, da bomo še mi "gamsi" imeli kaj od tega... PP pa itak ni za vsakogar, čeprav je prva etapa za dušo!

Danes sem se tudi jaz povzpel na Malo Ponco. Opisa poti ni potrebno ponavljati, saj je že Igor vse napisal, kar je potrebno, kajti opravil sem povsem isto pot. Zelo lepa tura za jesenske dni. Res se splača.

Včeraj sem se povzpela na samotno Malo Ponco, ki me je povsem pozitivno presenetila. Davide me je peljal do zgornjega, drugega Belopeškega jezera, me pospremil skupaj z najinim psom del poti, ki vodi proti Zacchiju. Potem sem nadaljevala sama. Znajdeš se v raju macesnov in skal s posebnimi oblikami. Steza je dobro označena. Ko sem dospela na vrh, sem se vrnila do razpotja in se tam usmerila desno proti spodnjemu jezeru vedno po poti 512.Lepo turo sem zaključila s skupnim kosilom pri jezeru.

Ponovno en zanimiv dan je za mano...začela v sončni Planici, saj je misel že nekaj časa uhajala na Ovčjo stran...proti Tamarju, potem desno na PP1 in kaj hitro dosežem sedlo pod Glavami. Tu pa me zamika pot v desno, proti vrhu Male Rateške Ponce, ki je ok, lepo sledljiva, še celo neke stare markacije so vidne in kmalu sem na Vraticah, kjer tokrat brez dokumentov prestopim mejo in že sem na vrhu MRT. Ker so se oblaki kar množili in postajali vedno bolj neprijazni, se ne zadržujem dolgo in že spet sem na sedlu, tokrat "skočim" še na Glave, levi vrh od sedla, nato se spustim na prvotno načrtovano Ovčjo stran, hja moraš biti tam, zato nima smisla pisati...
Sestop sem hotela opraviti v smeri vzpona, a me je kar "vleklo" naprej po PP1 in juhuuu, udela vse do doline, kljub ekspres povratku, saj me je pri izstopu iz zadnjega gozda, ja itaq, začelo fino namakati in potem še enkrat iz Tamarja do Planice, a nič zato, saj mi je kljub temu uspela lepa, samotna in čarobna turca...

Ovčja stran ti ni dala miru kaj? Jutri ob 5:30 pred rampo v krmi...

Mala slikovna opomba glede pravega vrha Male Ponce (glej prejšnje komentarje).

ojla
Šodrovc; hvala, sem v knjigi, ki imam še kar sposojeno, prebrala ja, da pot pripelje na škrbino med vršnima stolpoma, desni je za kak m višji in zahtevnejši, zato se večina(tudi jaz) povzpnejo na levega, lažjega

Juš; hja, Ovčja stran, saj veš,....

Ker nisem bral komentarja sva se danes tudi midva podala od Belopeški jezer, mimo Zachhija na Malo ponco. Levi vrh.

Po sobotnem dopoldanskem pohajkovanju okoli Mokrin sem se popoldne lotil še Male Ponce. Na žalost nisem vedel za pot iz spodnjega Belopeškega jezera, sicer bi naredil krožno turo, nazaj grede pa zaradi mračitve tudi ni bilo možno.

Parkiram torej pri zgornjem jezeru in do Zacchija ter naprej mimo zavetišča, čez mostiček ter ob zmernem vzponu do malo pod Vratci. Od tam naprej je pot označena z oranžnimi pikami in se mi v vzponu še ni zdela tako zahtevna. Na vrhu je res samotno, razgled pa na Rateče, pa Dobrač pa seveda proti Julijcem, no na drugi strani pa seveda cela Mangartska veriga, ki se vidi že iz Zacchija. Na poti od Zacchija sem bil sam.

Sestop do Vratc je zoprn predvsem ker so markacije namalane le v eno stran t.j. za vzpon in seveda drsljivosti. Nazaj grede skočim še na Vratca in pokukam dol. Ker se je že počasi začelo mračiti grem nazaj proti zavetišču in proti Zacchiju v malo hitrejšem tempu. Ustavim se pri razgledišču med zavetiščem in Zacchijem: čudovit pogled na rateško dolino, zgornje jezero in pa Mangart na levi strani v kombinaciji z lepimi jesenskimi barvami in zarjo v kateri so se kopale gore v ozadju, me prav prevzame. Kar stal bi in gledal. A žal je treba naprej ker me noč priganja.

Na Zacchija prispem že skoraj v trdi temi. Pir je seveda pasal potem pa se po makadamu odpravim nazaj do jezer. Spotoma opazujem popolnoma jasno zvezdno nebo. Tako kot Bojan, sem se tudi jaz v mladih letih zanimal za astronomijo in probam se malo spomniti: Veliki voz, Mali voz, poletni trikotnik, rimska cesta(ki je v mestih sploh ne vidimo več),... Na parkirišču je bilo nekaj karavanov, ki so tam prenočevali, jaz pa se odpravim prenočevat na slovensko stran.

VanSims, berem zdaj vse tvoje poste ... ne sledim več Ja, kje vse pa si bil ta vikend