Današnji lepo pobeljeni Matajur je nudil prave zimske užitke. Močan veter je vrtinčil sneg v zamete in ta mili hrib začaral v divjo pustolovščino.
Sneg je pričel nekaj ovinkov pod Rif. Pelizzo, do kjer sem se pripeljala po kopni cesti (zgleda, da so plužili).
V spodnjem delu je bil sneg skoraj pomrznjen, po običajni direktni poti spihan in zbit v kepe, mimo izvira Skrila pa ravno prav trd za varen korak tudi brez derez, ki so tokrat ostale v nahrbtniku. Od izvira Skrila naprej se je količina snega povečala na 0,5 m, više pa tudi 1 m mehkega napihanega snega, v katerem so krplje šle kar skozi. Tako sem se do vrha po dolgem času kar namučila. Tokrat sem pot po grebenu izpustila, saj je tako močno pihalo, da sem se parkat komaj obdržala na nogah. Ko sem se prebila na vrh, sem mislila, da je najhujše na vrhu, pa je pri spustu v dolino na vsakem koraku bolj brilo. Na koncu poti sem se komaj uspela spraviti v avto in vrata držala z obema rokama, da jih ni utrgalo.
Po vpisni knjigi sem videla, da se je en planinec prebil tudi iz Avse (verjetno zjutraj, ko še ni tako močno pihalo).