Včeraj sem šla s hčerama na eno lahko in kratko ampak lepo turco za začetek počitnic
. Kdo bi si mislil, da je tudi pot na Nanos lahko prav samotna…na celi poti gor (po strmi) in dol (po položni) nismo srečale pohodnikov niti za na prste obeh rok preštet
. Verjetno je za to »krivo« tudi dejstvo, da je koča ob ponedeljkih zaprta…in ravno zato smo tudi izbrale ponedeljek
. Očitno se ljubiteljstvo samote in miru in tišine v gorah podeduje, ali pa je nalezljivo
. Na pobočjih Nanosa pa sicer vse cvrči in šumi in diši od življenja…rastlinskega in živalskega…vredno obiska