Račka vrata

Že spomladi mi je žlahtnik obljubil, da mi bo pokazal pot do tega okna. Ampak je preveč zaposlen z adaptacijo hiše, zato sem včeraj poskusil kar sam. Že junija sem pri Račniku spraševal kje je, pa mi niti stara mama ni vedela povedat. Južno ostenje Raduhe je kar prostrano zato je tako iskanje kot iskanje šivanke v kupu sena. Podal sem se po grebenu v smeri Tolste peči. Višje sem bil, lepši razgledi so se mi ponujali, a o oknu ne duha ne sluha. Ampak na eni od razglednih točk sem ga v isti višini, dobro skritega očem, vendarle zagledal. Kaj hitro sem ugotovil, da do njega lahko pridem samo če se vrnem dosti nižje. Prečenje do tja je bilo namreč nemogoče. Ob sestopanju pa se mi je prvič zgodilo tisto, kar si človek v hribih najmanj želi, zdrs. K sreči na skoraj ravnem delu. Zame osteoporoznika pa tudi to dovolj, da je šla kakšna rebra. Spet bo treba par tednov počivat. In to ravno na jesen, ko so zame hribi najlepši. Seveda sem vzpon do okna opustil, saj so bile bolečine prehude, dolina pa že od tam daleč. Kljub temu, čeprav z malo smole, sem spet preživel en lep popoldan v hribih.
Varen korak in lep pozdrav izpod lepe Mozirske planine, Janez.