Račka vrata
Temo izleta bom dal pod post Račka vrata, čeprav je bila današnja pot do njih, samo drobtinica v pestrem mozaiku. Nama, z Janezom se je pa precej dogajalo...
Zjutraj se dobiva v Mozirju in pot naju vodi najprej do kmetije Račnik. Doma ni nikogar in ne moreva izprositi dovoljenja za parkiranje. Prijazna psička naju malo ovohlja in nama dovoli sprehod čez dvorišče. Avto, vseeno parkirava poleg kupa drv in in upava, da ne bo v napoto.
Na začetku je precej ovir zaradi žledoloma. Med vzponom čistiva ( kar zmoreva ) in v cck. uri in pol sva pred vrati. Svež veter močno piha skozi "odprta" vrata in hitro zlezeva na drugo stran, ki se greje v soncu. Janez, seveda ne more iz svoje kože in mi že ponudi plezanje po oboku vrat
. Ponudbo sprejmem, obenem potihem upam, da ne bo prehudo. Potem, na koncu mi pove: "Samo moj sin se
mi je do sedaj pridružil pri plezanju grebena oboka". Na začetku je izpostavljeno ampak, kakšnih posebnih težav nisem imel. Na najvišji točki oboka počijeva in Janez vzame daljnogled…
Seveda, opazuje komaj vidne poti po zahodnem ostenju Raduhe in že načrtuje. Ko se z oboka po konkretni strmini spustiva nazaj do vrat, pade predlog: »Greva raziskovati naprej«? Seveda ne morem iz svoje kože in takoj potrdim. Spustiva se v grapo in poiščeva malo vidno potko…..
Tu, se pa potem prične Rock&roll…
Pot je na nekaterih mestih lepo vidna in sledljiva, potem se pa izgubi ali pa razdeli. Iskanje nama včasih povzroča preglavice pa tudi zahtevnost narašča. Grape ki jih prečiva po izbrušene in krušljive. Precej dolgo pa ostajava na enaki višini ( malo pod višino vrat ). Janez na trenutke spredaj vpije: » To, to …!!! Jaz pa zadaj ( menda ja ne bo še huje…
).
Ko pa prideva do skalnega stolpa, ki nama zapre pot Janez preklinja: »Izpostavljen polica naju čaka ali pa montirat krila«. Tu sem pa ostal kar tiho in upal na kakršno koli rešitev. Janez išče mogoč prehod, ki bi ne bil tako izpostavljen ampak - ostane polica….
Polica ni najhujše….potrebno je izplezati navzdol iz tega stolpa. Krušljivo, izpostavljeno. Ko sva spodaj ne morem verjeti, kje sva prilezla dol. Tudi v nadaljevanju naju čaka še kup presenečenj in pasti.
»Pot« popolnoma izgubiva… Spuščava se po skalnatem grebenu ( sedaj čisto po svoje )Ko končno prideva do markirane, ki vodi od Rogovillca mimo Račnika na Raduho se nama ( vsaj meni ) oddahne
. Po šestih urah in pol sva pri kmetiji. Pri izviru se umijeva odžejava in do avta. Pri avtu traktor in delo gospodarja z drvmi. S strahom greva do gospodarja in pričakujeva …
Bila sva pa tako prijazno sprejeta, da vsa zahvala družini Račnik!!!!
Zelo zahtevno in orientacijsko težko sledljivo. Za avanturiste, ki imajo veliko znanja, izkušenj z brezpotjem.
lp