Račka vrata 1.3.2022:
Ta dan sploh nisem planiral hribov pa je potem ratalo tole.
Doma se je naenkrat pojavilo toliko varušk za vnuka, da mi je moja dejala, da naj izkoristim dan in grem uživat. Saj dobro ve, da ob tako lepem vremenu kar naprej pogledujem proti Goltem, če sem doma.
Toda že nekaj dni me je vleklo drugam, ampak nisem vedel kakšne so razmere. Ura je bila že osem, ko sem si na hitro spravil stvari skupaj. Pa saj je večina stvari vedno v avtu in v rukzaku, le kakšno banano, jabolko in kaj za popit še dam not pa je.
Skoraj točno ob devetih sem že parkiral pri Račniku, kjer me je pozdravil igriv mlad pes. Povprašam, kje lahko parkiram, da avto ne bo v napoto in malo poklepetam z Račnikovim sinom. Zaželi mi srečno in počasi sem zagrizel v breg njihovega travnika. Sem se zaradi pozne ure zagnal kot, da sem kak najstnik in kmalu ugotovil, da tako ne bom prišel daleč. Upočasnil sem korak, da se je utrip lepo umiril in s tem tudi jaz. Začel sem uživati. Vreme je bilo čudovito in s tem tudi razgledi.
Sem si za začetek zadal cilj Vrata, tam pa, da bom videl kam dalje. Skoraj do vrat je bilo kopno. Od Račnikovega stana gor so se začele na stezi pojavljati flike poledenelega snega. Malo pod Vrati sem si moral nadeti dereze za prečenje grape ob solnici. Vrata vedno znova naredijo veličasten vtis name. Pogled na po večini kopno nadaljevanje me zvabi naprej. S kratkimi postanki med hojo sem prek skoraj kopnega oboka nadaljeval proti Pomolu pod Raduho. Po prečenju dveh snežišč sem za po kopnem nadaljevanju snel dereze.
Med vzponom so mi tu in tam delali družbo gamsi. Pod Pomolom sem si spet nadel dereze, ki so ostale na čevljih vse do vrha. V grapi ob pomolu je bil sneg ravno dovolj trd za lepo pikanje. Malo zoprno je bilo potem plazenje po grebenu na Pomol in nazaj z njega. Ko ne veš ali bo sneg nad ruševjem ali skalami zdržal ali pa boš naredil luknjo in... Ampak je bilo vredno, saj razgled s Pomola odtehta vse to.
Na placu za malico malo višje sem si vzel malo daljši počitek in se ob pogledu na še vedno stoječe možice spomnil na mnoga lepa in pestra doživetja s kolegi tu gor. Tudi nekaj kavk se mi je pridružilo, da jim kaj dam.
Čakal me je položni del grebena, ki pa je pozimi najbolj zoprn na ene dveh odsekih. Tam sem malo štrikal. Praskanja s cepinom po skali tudi ni manjkalo. Brez kakšnih večjih težav sem se znašel pod zadnjim strmim delom pod Malim Rtom in le še malo zbranosti me je ločilo do vrha, kjer so me preplavili že skoraj pozabljeni občutki z osvojenih vrhov.
Lepo vreme me kar ni spustilo z vrha. Zimski sestop pa mi je nudil tudi obilo užitka, saj sem hodil tam kjer je poleti zaradi ruševja povsem nemogoče. Tudi razgledi so zato povsem drugi. Za sestop derez nisem rabil, le srednji del po markirani sem si nadel male dereze, nižje pa je bilo spet kopno.
Razmere bodo še kar nekaj časa zimske.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez