Strah pred višino

Oj,

športno plezanje verjetno ne bo prava rešitev; sicer je super šport, ampak tu se večinoma pleza smeri, visoke tja do 30, max. 40m, kar je seveda precej manj od tega, kar lahko izkusiš v gorah. Takole na hitro bi ti rekel, da poskusi s počasnim stopnjevanjem težavnosti. Več kot boš imela kilometrine, lažje ti bo. Koliko časa pa zahajaš v hribe?

Jest predlagam šok terapijo. Mogoče kakšen Base-Jump

Aha, pol to ni neka rešitev. Po hribih sem po malem že od otroštva, včasih več včasih manj, ampak vedno po nižjih bolj gozdnih predelih, v letošnjem letu pa sem precej pogosta obiskovalka hribov, lotila sem se tudi visokogorja, ki me je čisto prevzelo in zdej ni več poti nazaj, samo še naprej

@ YoYo: bi me mogli vržt dol, sama še pogledat ne bi upala navzdol

Prej sem se itak malo šalil.
Nisem ravno neki terapevt, ampak mogoče poskusi najprej s Karavankami. Imaš višino, severna stran pa je skoraj povsod zelo prepadna. Ko ti bo slabo poglej proti Sloveniji

Bila na Begunjščici mimo Roblekovega doma pa na Stolu po Zabreški, to je šlo brez težav, zelo lepe gore in še me bodo vidle če mi rata tudi po kakšni drugi poti gor zlest toliko boljše

Mislim da je najboljše stopnevanje težavnosti... Ugotavljam da veliko ljudi sploh ne pogleda razgleda ker jih je strah in gledajo samo 1m pred sabo, ko pa pridejo nekoliko višje jih zažene panika zaradi odprtosti. Moj nasvet bi bil, da že od ZAČETKA poti napraviš več postankov in se razgledaš po okolici (ne samo v hrib), pri tem pa bodi na stabilnem ali se morda celo usedi. Tako se boš sproti navajala višine.

Evo ti še ene instant terapije: greš na Mangartsko sedlo in pokukaš čez na italijansko stran. In ponavljaš toliko časa, kolikor je potrebno. Aja, mogoče ne bi bilo slabo, da greš do roba po vseh štirih


Drugače pa tako, kot sem napisal zgoraj - postopoma se lotevaj težjih in bolj izpostavljenih poti - po možnosti v družbi nekoga izkušenega, pa ti ne bo hudega

@studencnik: se mi je že zgodilo, da sem prišla na razgledno točko, pa me je bilo tako strah, da tudi stati nisem mogla, usedla sem se za eno skalo in čepela tam ko ena kura tako da je bilo od razgleda bolj malo
@zebdi: ja, Mangart je tudi velika želja, mogoče drugo leto po italijanski poti, magari po vseh štirih

Naslednje leto štartam od lažjih počasi k malo težjim, do zdaj tega nisem naredila in sem se držala izključno lahkih poti ( v veliko pomoč mi je prav tale stran, vsi opisi, fotke, mnenja, res super!!!), sezona pa gre zame h koncu, tako da se že veselim pomladi in novih vrhov

Hvala za nasvete, če je še kakšen kar na plano z njim

@puma: sva že dva
1. na lestvi 2m visoko že vse pleše okoli mene
2. pogled skozi okno z višjega nadstropja ... enako
Vrtoglavica kot se spodobi.
In v hribih? Počasi. Najprej nižje, manj zahtevno, potem višje in po bolj strmih poteh. Velja si zapomniti naslednje - še posebej tam kjer potekajo zahtevne zavarovane poti in obstaja možnost (ne bi o tem) : KRATEK pogled. Gledaš naprej oz. tja kamor se prijemaš za jeklenico, skobo, klin. Šele potem ko se ustaviš na sigurnem stojišču pogledaš POČASI naokoli.

Nedolgo tega nazaj sem imel en opravek na hiši s premičnim zidarskim odrom - 7m visoko. Najprej sem samo zlezel gor in 5minut samo sedel na vrhu. Potem sem zlezel dol in prinesel gor zidarsko orodje. Na vrhu sem potem že stal in se držal za ograjo kot klop!!! Pri tretjem vzponu sem prinesel še malto in potem počasi počasi . Na koncu je bilo delo opravljeno tako kot sem si zamislil. Seveda sem od sosedov vseskozi dobival nasvete kako in kaj

@puma, še kakšen nasvet? Zmeni se s kolegi plezalci, pa naj ti pripravijo spust po vrvi s kakšnega mosta. Ko boš enkrat bingljala na plezalni vrvi 50m nad tlemi, se ti bo vsaka skoba, vsaka jeklenica na zavarovani poti zdela pravo razkošje Zna bit, da boš prvič mičken mehka, ampak tam pri enem petem, šestem spustu boš pa že uživala

@Zebdi:
... mehka ... in malce GLASNA

No, če pravimo postopno privajanje: ali bi morda kdo pripravil lestvico stopnjevanja te izpostavljenosti s primeri malo bolj zahtevnih poti za začetnika.

Po moje, kamor sem jaz hodil takole(od najmnaj do najbolj):

1. Westrova na Šmarno goro, Monte Amariana(po opisu na tej strani)

2. Poldašnja špica čez Strehico oz. Ravno, Säuleck po Buderusweg(sicer zoprna pot zaradi skal), Hudičev graben na Celjsko kočo(izpostavljen a le do višine par metrov)

3. Stol čez Celovško kočo in Belščico, Komarča, Svinjak(naredi na koncu te stopnje, ker meji že na četrto)

4. Gradiška Tura po lažji varianti, Aloisiasteig na Dobrač(en delček izpostavljen)

5. Ankogel(po opisu na tej strani)

Ture so največ zahtevne(NE zelo-). So seveda še bolj izpostavljene poti ampak za začetnika dovolj. Pri Ankoglu imaš že kar spoštljivo globino pod sabo. Seveda se bo tisti ki ima pošteno vrtoglavico na vsaki stopnji verjetno malo več zadržal kot le dve tri ture ampak naj še kdo kaj pove.

Zdravo, kako se lahko kopiščarjeva pot na prisojnik primerja po zračnosti, s potjo na triglav s kredarice?

Do samega okna se meni pot ni zdela posebej zračna, saj poteka po dokaj zaprtem svetu z občasno bolj pokonci postavljenimi stenami, ki pa ne dosegajo nekih vrtoglavih višin, so pa tehnično dokaj zahtevne, posebno zloglasni kamin, ki od spodaj deluje kar mogočno in zastrašujoče. Ko prilezeš skozi okno po gladki, skoraj navpični in dobro varovani steni se pa praktično Kopiščarjeva pot konča in se priključi grebenski poti, ki vodi proti vrhu. Sama grebenska pot bi se nekako lahko primerjala s potjo na Triglav iz Kredarice po svoji zračnosti. Razlika je le v tem, da so v grebenskem delu varovala bolj redka, vendar povsod tam kjer so potrebna.

@puma

Športno plezanje gotovo pomaga premagovati strah pred višino, zato ti ga toplo priporočam! Pa ne samo strah pred višino, naučila se boš boljšega gibanja v skali, prav tako pa ti bo naraslo zaupanje. Ko boš enkrat obvladovala osnove gibanja v skali, ti naše zavarovane poti ne bi smele predstavljati večjega problema, sploh ob uporabi samovarovanja ne.

@facko: joj, kok te razumem, jaz že iz 3.nadstropja ne upam pogledat dol, samo skozi zaprto okno, mam občutek, da se bom kar prekucnila čez
@zebdi: hmmm, samo z zaprtimi očmi bi tole šlo, drugač me po moje kap pa slišalo bi se me na drugi konec Slovenije, hehe, drugač pa izvirna ideja
@VanSims: danes sem si "drznila iti po ta strmi na Nanos, a bi ta pršla u poštev za 1.stopnjo? To sem preživela in prav lepa je bila hvala za lestvico, si jo sprintam in spomladi štartam okvirno nekje s tem, ful dobro, da imaš takole en okvir zahtevnosti. Na Westrovo se mogoče podam še letos, saj stanujem blizu, pa vedno rinem iz Tacna gor. Super! Te ture verjamem, da znajo še komu drugemu prav pridet!
@neph: Razmišljala sem o temu, da mogoče, ko si enkrat privezan, in veš, da je ena varovalka, da ne kar padeš v globino, če ti npr. spodrsne, je pol tudi ta občutek varnosti večji. Sigurno mi manjka tudi občutek za gibanje v skalah, tako da tud tle sem bosa. Vedno me skrbi, da ne bi pršla do nekje, od koder pol ne bi znala (upala)ne naprej, ne nazaj...Vredno bi bilo poskusiti torej a mi mogoče kdo zna priporočiti kakšno šolo plezanja v LJ ali okolici?

HVALA vsem za dobre ideje!

O ja, šole lahko priporočimo, ni panike. Ker pa ne vem, kakšna je politika portala glede reklamiranja, se mi lahko oglasiš na ZS ali pa na mail (primoz.zupancic@gmail.com), pa bomo kakšno rekli na to temo.

Lp,
P.

@VanSims: naj "puma" najprej obleze hribe "na sončni strani Alp", potem pa naj se odpravi v kraljestvo granita . Je pri nas še toliko lepega/manj znanega za obhodit ...
Do takrat bova pa z VanSims-om natrenirala Detmolder Grat (samo vrtiljak moram prepričati da takrat ne bo deloval )
Je pa zanimivo da je Westrova pot na Šmarnogorsko Grmado kar precej strma - še posebej pri sestopu misliš da se pot konča na strehi gostilne .

Sama sem zgubila strah pred višino ravno s športnim plezanjem, še posebej takrat ko so me prvič namensko pustili bingljati v stenah blizu Trsta, sicer samo 4 metre nad tlemi, ampak je bilo čisto dovolj. In prvi izlet v Paklenico je bil zakon, od takrat naprej nikoli več problemov s strahom pred višino. Sem pa pred tem imela še težave s centrom za ravnotežje, a te so po 12ih letih minile same od sebe. Še dobro, drugače bi še danes hodila samo po ravnem. In če kdaj rabiš družbo za na Šmarno, samo povej.