Strah pred višino

Ne ne, tokrat pa ne sprašujem za psa, ampak zase. Se mi kar vrti, ko gledam te tvoje fotke. Jaz bi kar cepnila tule, ziher. Al pa obsedela in bi me morali prit iskat. Ampak meni že lojtra (ali stol ali pa strme stopnice) dela(jo) probleme.
Hvala vsem, bomo probali. V skrajnem primeru se še vedno lahko obrnem.

Dobra, zaupanja vredna družba veliko pomaga

Lunatic, verjamem, samo jaz ne maram hoditi v družbi, travme iz otroštva (oziroma športni dnevi v OŠ).

No, na tejle poti sva se morala tokrat žal kmalu obrniti, je bilo na določenih delih zaenkrat vseeno preblizu roba. Ker pa je pot tako lepa, bova še poskusila.

@Nanook eno vprašanje izven te teme...
Sem kliknil na tvoj profil in zagledam 2 lepotca... Zanima me pasma?
lp

Živjo, psički sta pasme šar pej.
lp

Malo zopet obujam temo...Že lani sem se lotila mojega strahu. Zaenkrat samo lahko poti, kjer nimam prepada. Na določenih točkah se ustavim, in po možnosti sedel in gledam okli, kdaj tudi stojim in se oprimem kakega drevesa ali skale. Kadar res ni možnosit, da bi padla po pobočju, takrat stojim in gledam in probam obvladat strah.

Strah pred višino, padcem z višine in vrtoglaciva. Četudi stojim na trdnih tleh v pritličju poslovne stavbe in pogledam navzgor v tretje nadstropje se mi začnejo majat noge in vrtet v glavi.

Dobila sem nasvet, naj grem stat na eno nogo na nek most reke in gledat nasprotno smer toka. Bojda tako učijo gozdarje. Je pa strah pri meni prisoten od malega. Čeprav sem plezala po drevju, me je v letalu pri 4. letih pograbil smrten strah...Zanimivo, tega se sploh ne spomnim.

Saj ne vem, če to kdo gleda, ko je od zadnje objave minilo že toliko časa... komentiram pa čaro: to je pa huda, če imaš težave, ko gledaš navzgor. Ampak imaš pa vsaj trdna tla pod nogami . Zadnja moja "pustolovščina" je bila peš hoja na nebotičnik v Lj. Zelo dolgo je že tega. Zelo neprijetno sem se počutil in skoz hodil po zunanji strani stopnic, tik ob steni. Ne vem, kakšna je ograja zdaj, ampak takrat je bila zelo zelo nizka. Tako da je kakšno "plezanje" po grebenih v visokogorju preeklost. Občudujem pa nekatere planinke in planince, ki hodijo čisto po robu prepadnih sten brez stranu, kot doma na škarpi recimo. Morda bi več prakse pomagalo ?

Čara,gozdarji imajo pri zdravniku pregled za višino,kjer se določi, če ima kdo probleme z višino.
Moj je "golcar", pa še ni slišal ,da bi tako učili gozdarje.

Pozdravljeni
Tudi sam se spopadam s podobnimi težavami. Z vrtoglavico, strah pred višino, strah pred odprtim prostorom - kakor koli to že imenujemo.
Osebno mi je v gorah najpomebneje, da se vrnem do izhodišča. Pa če "osvojim" vrh ali pa ne. Aja, pa "nižje" hribe že imam za sabo.
Ampak mi nekako uspeva. Začelo se je s Komarčo. Sodelavec je pot opisal kot enostavno. Zanj. Sam sem mislil na poti, da bom najmanj umrl. Tako, da se pohajkovanje po Dolini Trig. jezer spremenilo v nočno moro, ker je bilo potrebno (zaradi časovne stiske) nazaj ponovno preko Komarče.

Ker boljša polovica teh težav nima in jih ne pozna, imava sedaj naslednji recept. Na teh straneh poiščeva vrh oz. pot, ki bi jo želela prehoditi in čisto resno že doma dodobra naštudiram celotno pot skupaj z zemljevidom. V kolikor vidim pikice pogledam na tej strani kaj me čaka na tem delu poti.
Kasneje v gorah grem naprej sam in se dobesedno "aklimatiziram". In po nekem določenem času dobim občutek ali bom zmogel nadaljevanje poti (in tudi vrnitev na izhodišče). Takrat dam "signal" boljši polovici, da se mi pridruži. In potem počasi, a zanesljivo naprej.
Pa če sem prepočasen za ostale, se umakneva. Važno je, da se sam počutim varno. In na ta način sva uspela prehoditi pot od Koče na Prehodavcih preko Tičarice in Zelnarice ter Komarče. In ob tem sem še zelo užival kakšno uro in gledal v Dolino Trig. jezer.
Moram pa priznati, da tale strah zahteva resnično veliko notranjega boja. Ampak naslednjič pa bom vsekakor poskusil z izkušenim gorskim vodnikom. Mogoče pa se na ta način otresem vsaj dela tega strahu.

Pa srečno.

@Frk, @nanook
in ostali
jaz sem se svojega strahu znebila s tapkanjem. Zgleda skrajno trapasto, a če se lahko prepričata, da vsaj poskusita, bo delovalo - ni treba verjeti. Postopek deluje in to je meni glavno. Je zastonj, izvede lahko vsak sam. Včasih je rezultat hiter, včasih pa ne - a glavno, da je. Kao zrihta električni pretok po telesu, ene sorte akupunktura, samo brez igel. Pa zdrava pamet ti ostane, da ne bi kdo mislil. In muskelfiber tudi, žal .

@starejsa
EFT tehnika torej.
Jaz sem nekaj poskušal sam v to smer in obupal, ker ni bilo napredka. Lahko poveste kaj več, koliko časa ste se ukvarjali s tem? Ste hodili na kakšna srečanja al kr individualno? Namreč meni tole ni pomagalo niti 1 mm. Kako resen je bil vaš strah pred tem? Sam imam namreč že težave z 20 m stolpi.... nekje pri 8- 12 m se začne.. Hvala.

Mislim, da nekega splošnega recepta za te težave ni.
Jaz sem svojega prijatelja uvajala na bolj "zračne" poti zelo postopoma in počasi in težav že zdavnaj ni več.
Je bil kar hud primer.
Je pa pomembno,da ve, da ima s sabo nekoga z izkušnjami in se tako počuti bolj varno.
V zadnjih 13 letih sva prelazila večino naših in še kakih drugih vršacev. Večkrat.
Spoštovanje do gora imava pa še vedno oba.

Pri meni je delovalo to, da sem se vpisala na tečaj športnega plezanja. Tisto pomlad me je minil ves strah. Sem imela še to težavo, da sem po hujši bolezni v otroštvu ostala brez delujočega centra za ravnotežje, ta je začel funkcionirati po koncu študija, vmes pa leta in leta vaj.

Meni se pa zdi, da tudi z leti občutek neprijetnosti postane bolj moćen. Pred kakšnimi dvajsetimi leti sem brez pomisleka stal na balkonski ograji devetega nadstropja in barval strop, danes pa zelo previdno, z obema rokama se držeč, gledam čez njo.

Podpišem! Letos sem šla čez žrelo na Storžič in po grebenski na Prisojnik - nobena od poti se mi še pred 3 leti ni zdela izpostavljena in nevarna. Letos pa...

Meni se pa zdi, da pride do tega "občutka neprijetnosti" bolj zato, če vmes nekaj časa ne "treniraš" v določenih situacijah in potem enostavno padeš ven.

Zdajle npr. praktično vsak dan vadim nek šport, nepovezan z hribovstvom in enostavno opazim, da se mi situacija poslabša, ko izpustim kak dan. Enostavno je potrebno doseči takšen avtomatizem, da mišice kar same delajo in ne da zraven preveč razmišljaš z glavo.

Spomnim se, da smo včasih, ko smo bili še osnovnošolski mulci, šli čez Komarčo v navadnih adidaskah za v šolo, kot bi šli na Šmarno goro. Tudi pozimi sem hodil tja gor, ko je bil na vrhu sneg. Enako sem hodil tudi čez Srebrno sedlo na Planjavo. Enkrat sem šel v takšni megli, da je bila vidljivost samo par metrov.

Potem sem imel pa poškodbo kolena, ko več let nisem mogel v hribe. Ko sem šel spet prvič sam čez Komarčo, pa se nisem ravno prijetno počutil.

Zato sem se vpisal na tečaj športnega plezanja in sem tudi plezal po stenah, in se mi je stanje precej popravilo. Po moje je to kar zdravilo, ker lahko treniraš v kontroliranem okolju.

Ne vem, ampak meni se zdi, da je strah pred višino tisti, ko pogledaš gor in se ti zvrti. Strah pred globino pa ta, ko se ti zvrti takrat ko gledaš dol. Sam menim, da je strah nujno potreben za preživetje in da ga preveč ni dobro izzivati. Lp

Nekako v tej kategoriji...tašča je v mlajših letih (otroštvo in do konca faksa) veliko planinarila, vse možne ZZ poti. Vmes je "padla ven" in problem je postal že skoraj vsak kucl, ki je imel kaj prepada. Pa je spet začela več hodit in postopoma se je strah manjšal, dokler ni 3 leta nazaj po točno 40 letih in 6 dneh (je še nekje izbrskala dnevnik mladega planinca) ponovno stala na Triglavu - brez omembe vrednih težav.

To drži.
Važno je, da vzdržuješ tovrstno kondicijo.
Tudi pri meni se je kdaj zgodilo kako tresenje nog , pa sem ga zavestno odpravila.

Meni ne pomaga nobena tehnika. Nobeno postopno privajanje. Vseeno hočem pridet nekam višje, ampak očitno bodo Begunjščica, Boč, Donačka, Ratitovec, Raduha, itd.. zame maksimum. Poskušam 25 let. Najbolj smešno pa je se naprimer.. spravim spravit na kak stolp.. recimo Boč 20 m ali Rudnica 40 m (kjer se ustavim na nekje 20 m)... in grem naslednjič in mislim, gremo korak dlje pa se že ustavi na 12 m čist... V 2019 smem poskusil s feratami,.. Hvadnik, Lisca, Boč,... in konec.. spet ne gre naprej, že Boč je bil kr hud, ali Lisca zadnji del.