Strah pred višino

@Loni: lepo slišat, da je nekomu ratalo odpravit takšne težave, ti da spodbudo, komot se kdaj zmenimo za na Šmarno
@MajaO: kar obojega bi jest rekla, moj um ne loči tega, a sem v bloku pa gledam dol al sem nekje na eni polički, na enem vrhu in gledam dol v prepad, men se vedno zdi, da me "vleče" navzdol in da je najbolš, da se usedem ker če ne bom padla.

Še prigoda s Storžiča. Šla gor iz vasi Povlje, (na vrhu je en očka svojemu sinu rekel, da je to turistična pot , no meni se ni zdela glih najbolj turistična, je kar strma in dolga) in ni blo problemov dokler nisem prišla na vrh in se je blo treba ene par metrov sprehodit do štemplja, na eni stran prepad, na drugi še kakšen meter skal, tko da je blo treba hodit po ozki poti in sem samo pod noge gledala, a me bodo ubogale in šle naprej al se mi dejansko tko tresejo kot u risanki (ker občutek je bil prav tak) na vrhu zdržala par minut, tudi pogledala nisem nikamor, ker sem vedla da me "čaka" spet ista pesem za nazaj in sem hotela samo čimprej mimo pridit... čist grozno

Sam sem v zgodnjih najstniških letih opustil obiskovanje gora v družbi staršev ravno zaradi pretiranega strahu pred višino. Na najbolj izpostavljenih mestih sem vedno razmišljal same slabe stvari, zakaj mi je tega treba ipd. Vkolikor si obiskovanja gora oz. zahtevnejših poti zelo želiš, je potrebno narediti samo premik v glavi. Če na poti ne uživaš in te oblegajo črne misli, nima smisla siliti z glavo skozi zid. Smisel planinarjenja je, da uživamo. Seveda zraven sodi tisti adrenalin, na trenutke morda strah, vendar te npr. pri gibanju ne sme ovirati. Pri športnem plezanju si, ko enkrat dobro razumeš, kako se zadeve lotiti, skoraj 100R% varen. Je pa res, da ljudje v osnovi nismo ravno naklonjeni padanju kot takemu, zato ravno želela pasti ne boš nikoli. Se pa sčasoma izgubi strah pred padanjem. Problem je, da ko enkrat odrineš v gore, v brezpotja, težke zavarovane poti in po možnosti nisi varovan, si popolnoma odvisen od sebe in svojih sposobnosti. Takrat si padca, kot npr. pri športnem plezanju, nikakor ne smeš privoščiti. Vso srečo ti želim pri obvladovanju strahu, čez nekaj mesec sporoči, kako ti je uspelo. Ne dvomim, da ti bo.

@Facko, hvala za opozorilo, sem pozabil še na sestope(seveda če imaš muda greš lahko tudi po isti, ponekod pa moraš po isti):

Westrova - sestop po Kovačevi
Amariana - po isti
Poldašnja špica - čez Zajzero(drugi avto ali kolo)
Säuleck - po isti
Celjska koča - po lažji v Zagrad, par km do izhodišča
Stol - po isti
Komarča - čez Komno
Svinjak - po isti
Gradiška tura - več možnosti npr. čez Plaz
Aloisiasteig - glede na zapis uporabnice LidijaJesih pri Dobraču, čez parkirišče na koncu ceste, do Alpengartna in nazaj do Almwitschafta, lahko pa tudi v Čajno(drug transport do izhodišča)
Ankogel - žal po isti(ni tako hudo če že prideš gor po njej)!

Puma ,najbolje da te peljem s padalom se boš sigurno znebila strahu pred višino.

Oči gospoda na prvi sliki to potrjujejo

Bom še kakkšno fotko dodal da ne bo bodla v oči.

Heh, večna in zanimiva tema ...
Jaz se strahu pred višino dejansko nikdar nisem v celoti znebil, čeprav sem vmes naredil že marsikaj, vključno z Via Amalio in se celo nekaj malega špilal alpinista (tu je bilo sicer malce problemov ...). Sicer pa je, vsaj kar se mene tiče, precej odvisno od situacije. Tista bazična izpostavljenost, ko se pot odpre naravnost navzdol, je (vsaj meni) pravzaprav zabavna. Pulz malce naraste, situacija postane resna, ampak dokler je vse pod kontrolo, težav ni. Več težav sem imel na kakih krušljivih, naloženih in nezavarovanih delih, ko nisem bil prepričan, ali bo korak zdržal. Ampak jaz vedno vztrajam na tem, da nikdar ne pustim, da bi me premagali lastni strahovi, in da se je v ključni situaciji pač treba znat umirit. In zaenkrat mi je še vedno uspelo In še (oz. bolje rečeno spet) hodim, tudi po zelo zahtevnih poteh, in običajno brez varovanja.
Sicer pa bi samo omenil Westra, ki je bil omenjen zgoraj. Ta bi bil najbrž lahko zelo ustrezen v ta namen. Sam sem tam gor šel že mnogokrat, naj pa povem to, da sem enkrat gor šel tudi s prijateljem, ki se je kasneje med drugim precej pritoževal nad izpostavljenostjo npr. Storžičevega grebena ali pa grebena z Zvoha na Koren. No v glavnem, ta prijatelj nad Westrom ni imel pripomb (razen da je strm ...). Tako da to je najbrž lahko ustrezen uvod. Mimogrede, po mojih šmarnogorskih izkušnjah je s Šmarne v Vikrče ugodnejši sestop čez Zatrep kot pa po Kovačevi. Zahtevnost v obeh primerih ista oz. je ni.
Za naprej pa - je kdo pomislil na Polhograjsko Grmado? Bil samo enkrat, ampak jo imam v spominu kot tak čisto luštkan grebenček, morda za pol stopnje bolj odprt kot Westrova pot. Tako da mogoče, če bo na Westru šlo, lahko probaš tudi to (sicer pa si poglej fotke - predvsem pot čez Setnico). Sestopiš v Mačkov graben in če maš voljo, skočiš še na Tošč (lahko).
Potem pa je možnosti mnogo. Mimogrede, tudi prej omenjeni greben Zvoh-Koren ni noben bavbav, ampak ne priporočam, da greš gor sama, in ne še čisto takoj (pot je, razen enega mesta, lepa, ampak malce globine je pa že). Bolje, da prej poskusiš še katero od poti, ki jih je prej že vansims priporočal.

Ja, ta Zvoh-Koren sodi nekje v četrto skupino.

He he, je res zanimivo, kako smo si različni med seboj. Jaz imam strahove podobne kot jih opisuje jax (na krušljivih, naloženih in nezavarovanih delih, ko nisem prepričana, ali bo korak/oprimek zdržal + da je takšno mesto zračno), medtem ko o Westrovi in Polhograjski Grmadi čez Setnico nikoli nisem razmišljala kot o zračnih poteh. Preprosto najbrž zato, ker sem se kljub globini počutila povsem varno. Verjetno tele planinske poti res vsak doživlja po svoje.

Moje mnenje je, da je "malo strahu" vedno dobro, saj takrat postane človek bolj previden in tudi korak postane "trdnejši"...
No jaz sem se strahu pred višino dejansko znebil že davno.. je pa seveda ostala previdnost toliko bolj vcepljena v podzavest...

@neph: hvala za lepe želje. Sem v fazi iskanja primernega tečaja plezanja zame. Seveda sporočim rezultate ko kej najdem in upam, uspešno zaključim

@alpin: zna bit, da mi mogu namontirat še prenosni WC na tole reč , al pa tud ne

Škoda res, da nisem tega vprašanja načela pred parimi meseci, ne pa tik pred snegom, v petek bo baje že nad 1000
Ma no, se lahko pa čez zimo ustrezno pripravim, naredim plan in drugo leto zastavim resno od domačga Westra naprej.

Lahko bi se tale VanSimsova lestvica lepo dopolnjevala

Puma, za Westrovo in Polh. Grmado pa res ni ovir, da ju ne bi preizkusila še letos. Samo tak dan izberi, da ne bo takoj po dežju, ker sta v mokrem obe blatni. Takih dni bo to jesen, močno upam, še dosti.

Aja, še dveh poti sem se spomnila, ki bi tule morda prišli v poštev. Bornova do Planine Prevala in Okrešelj od slapa Rinka. Nobena težka, obe pa z dokaj globokimi pogledi .

@ Van Sims, ju lahko razvrstiš na lestvico?

Po Bornovi še nisem šel, Okrešelj hmm, jaz se ne spomnim da bi bila tako blazno izpostavljena. Vidiš to je tisto ko izpostavljenosti morda niti ne porajtaš če se ne bojiš višine. Jaz bi jo dal nekje v drugo skupino lahko pa da se motim.

Moram pa iti po tisti strmi na Nanos enkrat, sem zdaj ko jo je Puma omenila pogledal malo opis pa zgleda kar rajcih. Pa da pol vidim kje je, če si je tam upala.

Jap, na Okrešelj ni izpostavljena, ima pa nekaj fajn pogledov z višine, npr. z vrha slapa dol (nad slapom je potem tudi en malo skalnat del, ki je kar strm), pa na kakšnem od mostičkov/stopnic bi znalo komu s strahom biti malo neugodno. Ampak super lepa pot, mi se vedno znova vračamo.

Bornova ima pa precej globje poglede, ma ker je več kot dovolj široka, sem se jaz počutila povsem varno. Za tiste, ki imajo pa prav strah pred višino samo, bi pa znala delovat terapevtsko.

Jaz bi obe uvrstila nekam med 1. in 2. skupino.

Lepo je kaj slišati o strahu pred izpostavljenimi potmi, tudi o strahu pred globino. Z možem namreč ne morem na prelepe ture, ravno zaradi teh strahov. Ne vem kako naj ga prepričam, da se mi pridruži, da bo spoznal, da to sploh ni nič takega, samo samemu sebi moraš zaupati. Škoda je, ker ne morem z njim deliti prelepih razgledov, tako da grem povečini sama (Kriški podi, Krn, Triglav,...).

No jaz sem še eden s strahom pred globino
Pa da opišem še moje izkušnje:
Meni sicer Okrešelj ne dela problemov, je pa takoj stop ko sem že 2x probal na Kamniško sedlo s te strani, prišel do ovinka nad kamnitimi stopnicami... Bi najraje plačal da me nekdo gor spravi (hec)
Hudičev graben na celjsko mi ni problem ker ni globoko dol...
Tudi Peca in Raduha po plezalni sta mi prehudi, obrnil sem se še pod Malo Mojstrovko po južni strani zaradi tistega zdrsljivega grušča v grabnu.
Zanimiva tema, pa upam da najdemo še kakšno idejo kako se "okorajžiti"

Vzami samovarovalni komplet, pas, čelado, rokavice in pojdi v Labod ( Lawamünd )in parkrat preplezaj tisto učno ferrato. Pa boš videl, da je potem drugače..
Če nimaš pa nobenega znanja o plezanju in uporabi teh naštetih pripomočkov pa prosi kakšnega, ki je bolj iskušen da gre s tabo.
Tudi nelagodnosti ne boš čutil, ker to ferrato uporabljajo za učenje.
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?aut=1&gorovjeid=10005&id=2661
LP

@mufko, kaj pa je za tistim ovinkom nad kamnitimi stopnicami (pot Okrešelj - Kamniško sedlo), kar te ustavi? Malo se imam namen na to pot odpravit tudi sama, zato me zanima.