Odgovarjam samo uporabnici
@nanica
Jaz sem začel pred štirimi leti, kar naenkrat me je zanimalo sredogorje, tisti manjši hribi do 1600 metrov nad morjem, pa sem šel, čim višje z avtom, le da je bilo manj hoje (takrat sem imel še preveliko težo, kasneje pa shujšal), na hribi.net sem izbiral samo take izlete, ki so lahki in ni nikjer nevarno, obhodil sem vse lažje poti od Debele peči pa tja do glavnih hribov Karavank, KSA vsako novo leto me je zanimalo več, hodil sem po lahkih poteh, potem pa sem se nekega dne dogovoril z bratom, da sva šla na Kepo iz Dovjega, ta pot je težja, kot iz Belce in bi jo uvrstil med zahtevne poti.
To je ta pot, ki sva jo šla:
http://www.hribi.net/izlet/ravne_kepa_/11/97/2624 Vse lepo in prav, na začetku pohodna pot, potem pa se pride do jeklenic, skop in klinov, takrat pa cela panika, strah maximalen, tresel se, ves prestrašen, sem se komaj spravil do dna teh varoval, vmes govoril bratu, zakaj me je spravil sem, njegove spodbudne besede, kakšen mali nasvet, kako in kaj se naj gibam na zavarovani poti, pa sva že bila izven zavarovane poti, kasneje se preči strmino, tam me je bilo ponovno strah pa gremo s previdnostjo dalje do vrha Kepe. Minilo je leto-dve, vmes hodil po zahtevnih poteh, potem pa me je zamikalo več, pa sem šel na Triglav, čez Planiko do vrha je zahtevna pot na Kredarico pa zelo zahtevna pot, to je bila prva še bolj zahtevna pot, pred menoj so šli pohodniki pa sem šel zanimi, strah me je bilo, ampak smo, kar hitro prišli do Kredarice, potem me je čakal samo še spust do Krme, še isto leto Prisank, lažja gor, grebenska v strahu dol in naslednjič sem hotel še več to je pa bil delno lanski let ter letos, ko sem se lotil res extremnih zavarovanih poti (Triglav-Plemenice, Mrzla gora, Via Italina, Via della Vita itd), zadnji dve sta izjemno zahtevni. Iz mojih stavkov lahko razbereš, da sem začel lepo počasi, kot so mi svetovali drugi, danes pa si upam reči, da ni več zavarovane poti v Sloveniji, ki jo nebi moral preplezat. Če omenim, mi je najbolj ostala v spominu Via della Vita na Vevnico ter prečenje Ponc a tu sem šel z družbo, še Via Italiana na Mangart je tudi tam tam. Strah pred zavarovanimi poti sem v glavnem premagal a ne čist je pa potrebno vedet, da vsaka zavarovana pot zahteva varen korak, prijem in premišljenost, v glavnem ni se za ˝hecat˝, če ima nekdo vse glavne vzpone za seboj se ni pametno delat ˝heroja˝.