Danes družinski vzpon na »cvetočo« Struško. Res smo želeli enkrat doživeti ta tako »opevani botanični vrt« spomladi. Domnevali smo, bo vrh danes doživel kar nekaj obiska, zato smo se poskušali kar se da izogniti gneči. V zadnjem križišču smo zato za razliko od večine ostalih namesto proti Križovcu zavili na desno in parkirali na začetku še ene markirane vendar manj obljudene peš poti, ki vodi na Pusti Rovt. Od tu po običajni poti do sedla Kočna. Ko smo v nadaljevanju prečili pašno ograjo, smo se na razcepu poti spet za razliko od večine namesto na markirano pot, ki vodi na Belsko planino – Svečico, usmerili naravnost navzgor po grebenu. Neoznačena steza vodi ves čas prav ob državni meji. Pred zadnjim vzponom, ko se steza nekako izgubi, si najprej dobro ogledamo pobočje, gosto poraslo z ruševjem, da bi kasneje čim lažje našli prehode. Na dveh mestih v resnici ni šlo drugače, kot da smo »prelomastili« ozek pas gostega ruševja, sicer je šlo gladko do vrha. Ves čas na poti in na samem vrhu nas je spremljal precej močan veter, ki pa je bil celo dobrodošel, da nas ni »ubijala« vročina. Na vrhu kar nekaj obiskovalcev, vendar so se kot naročeno vsi v roku kakih desetih minut po našem prihodu odpravili v dolino, tako da smo povsem sami še kako uro uživali v razgledih. Če bi bilo ozračje čistejše, bi bilo za čisto desetko. Otrokoma je bilo tako všeč, da sva ju po kakšni uri poležavanja komaj spravila z vrha. Sestopili smo proti Belski planini in naprej do izhodišča. Na vsej poti smo imeli kaj videti: prevladuje zeleno-rumeni kontrast, ki ga pomladno zelenim tratam dajejo pogačice, zoisove vijolice, ranjak, zlatice in cvetoči regrat, med njimi pa »neskončne količine« spomladanskega in Clusijevega svišča. Slednjega resnično še nikjer nismo videli toliko, kot tu. Toplo priporočamo obisk Struške v tem času.