Pa smo šli, na Struško
. Šli smo kar po strmejši poti, ki vodi po gozdu
. Nekaj časa je bilo še zgaženo, nato pa smo bili mi tisti, ki smo utirali pot. Pa je bilo vredno truda
. Nekajkrat se v spihanem snegu udira še nad, večinoma pa samo do kolen. Sproti nas seveda greje prijetno sonce, ki nam ponudi lepe razglede na dolino in pa vršace v okolici. Med potjo opazimo tudi posvetilo gospodu, ki je tod okoli pred leti izgubil življenje. Prečimo še pašno ograjo, potem pa še kakih 15min do koče. Pod kočo je sneg spihan, kar ga je ostalo, je pa poledenen. Razgledi očarajo
: Golica kot na dlani, za njo pa Kepa in Dovška baba, tam zadaj pa še naš Očak. Noro, kaj se nam ponuja. Šli smo še proti Struški, a smo se po kakih 20ih min obrnili, saj se je kar udiralo, pa še mi smo bili že kar malo utrujeni
. Pri koči na Belski planini pa sicer včeraj kar precej obiska. Eden je šel na Veliki vrh kar s krpljami, eden pa s smučmi. Oskrbnika zelo prijazna, prav tako tudi ostali planinci. Vsi smo se potem vračali po cesti dol, ki je seveda shojena, a se včasih tudi kar močno udira
. Na Pustem rovtu kar precej spihano in mrzlo, zato kar hitro naprej.
Jz sem se spet prou lepo imela, tko da hvala vsem za družbo, predvsem kompanjonoma
. Ostali pa, fajn bodite, lepo vas je bilo spoznati.