Velika planina

Na Gospodov dan sem šel preverit stanje. Najbolj zoprn del poti mi je bil tik nad Primožem, ker je snega malo in je bil zglajen, višje je bilo bolje. Tudi Pasje pečine ob povečani pozornosti niso problematične. Lidija je imela peč lepo segreto, čaj topel, sladek in okusen, obiska v koči malo. Za spremembo pri prečenju do Gradišča ni vleklo, na avtobusni postaji pod nihalko je bilo hladneje, kot zgoraj. Na snegu je uživalo kar nekaj otrok s starši, čeprav se sonce ni prikazalo.

Danes zjutraj le ni bilo tako hladno, kot so napovedovali. Vseeno štartam v treh majicah, namestim si tudi obrazno masko. Srečam samo dva pogumneža in v hitrem tempu ugasnem 'motor' šele na vrhu šteng pred Domžalcem. Šment, spet so si vzeli dopust. Dve minuti in že sem v topli sobi Črnuškega doma, ki nikoli ne razočara. Kljub mrazu so bile vse cunje za zamenjat, po čaju in rogljičku nadaljujem do Gradišča po že kar dobro ogretem ozračju. Do Šimnovca dobesedno pridrsam, saj je sneg ravno pravšenj in dovolj ga je. Žičničar me spet razočara, avtobusu lahko samo še pomaham, ko se peljem nad njim. Po kilometru počasnega teka mi ustavi prvi avto, ki pripelje mimo.

Včeraj je bila Velika planina res čudovita, kot že lep čas ne. Tudi jutranje nizke temperature niso motile.

Danes je bila modrina nad sivino, sonce me je obsijalo šele pri Teranu.
Današnji štart je bil vremensko super usklajen. Do Calcila z vključenimi brisalci, že pri Vegradu pa se je dež naveličal padat. Po lepo oprani stezici vse do Mickine bajte, kjer te pričaka živa čofta. Na vrhu hriba je bila temperatura okrog nule, zato je bil sneg znosnejši. Kakšnega šolsko-počitniškega utripa ni bilo čutiti.

Tone, tudi ob doživljanju žive čofte in mrzle peči v Domžalcu ohranjaš dobro voljo in optimizem!

Ko pa vem, da na stanje ne morem vplivat. Po dvodnevnem mirovanju me že zdaj daje adrenalin ob misli na jutrišnjo belino in gaženje celca...

...in užitek je bil popoln.
Nočno deževje je zjutraj pojenjalo, drevje se je le še otresalo kapelj, višje pa novega snega. Ta se je začel nekje na 1000 metrih, pri Mickini bajti ga je bilo kake tri cm, šest minut stran, na Pirčevem vrhu že sedem, pri lesi vsaj 15. Pri Jarškem domu so si vzeli prosto, kot je zgoraj navedla @arta@. V Domžalcu si nataknem gamaše in takoj pičim dalje, saj je bilo snega vedno več. Na nekaj mestih do kolen, je pa motila difuzna svetloba, ki je hojo precej oteževala. Do Gradišča v časovnem limitu, saj nihalke - avtobusa ne bi rad zamudil. Med Primožem in Gradiščem nisem videl žive duše.

Ker od naših športnikov danes dopoldne ni kaj pričakovati, jo spet pobrišem - na Vel'ko. Do Primoža procesije, višje le nekaj pohodnikov. Utaborim se v Domžalcu in uživam ob topli peči, saj je zunaj turobna megla. Sonce je le nekajkrat stopilo na plan, takoj je bilo čutiti njegovo moč. Planina shojena, v povprečju snega kakšnih 15cm. Dol kot ponavadi po zraku ob dvanajstih. Ob dvignjenem palcu me pobere prijazna Logatčanka, ki se je vračala s ture na Konja.

Iz smeri Kraljev hrib, Planina Dol, pa sva za gor in dol srečala samo enega pohodnika.

Končno se je nagradilo moje pozno obiskovanje gora. Le s čim?
Fotke in krasni razgledi. Velika planina se je pokazala v svoji lepoti po 14. uri.
LP!

Na vremensko neprijazen dan se zopet podam na moj hrib. Tokrat po poti čez Dol, saj po njej že lep čas nisem šel. Pot ovira kar nekaj podrtih dreves, na njej prehitim le eno pohodnico, ki je bila maksimalno "zadekana" pri petih stopinjah in nekaj kapljicah, ki jih je veter klatil z drevja. Nekaj snega (ledu) šele na cesti v Dolu, Konjščica je pa še bela. Tam rahlo skrenem s poti in pofirbcam na kraj zadnjega "pristanka" nesrečnega Šveda. Koča je še zaščitena s trakovi, ob njej so delavci z mehanizacijo, pa tudi policisti, zato se objektu nisem hotel približat, da jih ne bi vznemirjal.
Megla se je zgostila, pojačala sta se dež in veter, do Zelenega roba cesta okovana v gladek led, proti Šimnovcu kopnina narašča.
Nekaj slabih sličic od daleč in v megli.

Danes mrtvilo po planinskih poteh. Do Primoža sem še srečal nekaj posameznikov, naslednja živa duša je bila šele Lidija, ki me postreže z dobrim čajem. Pri Mickini bajti centimeter snega, pred Jarškim domom deset, na Gradišču pa že dvajset. Sneg gnil, megla, rahlo sneženje, vetra nobenega.

V takih razmerah pa srečaš na Veliki planini samo planince, ki spadajo v skupino kaveljci in korenine. Bravo Tone!

Hvala, Lino! Ta hrib sicer ne ponuja kakšne zahtevnosti, je pa ob vsakem obisku drugačen. Zame je to praktično poligon za ohranjanje kondicije in sem zelo vesel, da je relativno blizu domačega kraja. Enostavno se teh aktivnosti ne naveličam in upam, da bo še kar trajalo...

Danes pa zimska pravljica. Podlaga do tisoč metrov rahlo okrknjena, višje se začne sneg, debelina eksponentno narašča. Sonce prijetno greje, vendar ravno toliko, da se z drevja še ne vsiplje. Naredim špuro do Jarškega doma, kjer se na edini suhi klopci preoblečem in srknem en pir. V brezvetrju nadaljujem po Planini, do Gradišča kar nekajkrat zagazim v sneg do j.... Če sem bil v zadnjih dveh obiskih v slabem vremenu in srečal le malo ljudi, pa na današnji vremensko fantastičen dan nisem srečal NIKOGAR. Očitno se v to medicino ne spoznam, pravzaprav - pogrešal nisem nikogar.

Krasno Tone, deviško.

Še nekaj mojih današnjih utrinkov z Velike planine.

Res je, Boštjan. Žal vsaj tri mesece prepozno.
Ob kateri uri si slikal kapelico, Janez?

ob 14.14 uri...

Se vidi, da je sonce že zelo močno, moja slika je pa od 11.10h.