Veliki Oltar

Ej sam z druge strani je pa še cel smučišče, ni šans da bi prlezu s supergicam pa napol tekaškim korakom, tale hribi net dela čudeže, kr naenkrat najdem fotko od dnine, če bo sploh kej pomagala, pomoje je planko že letu gor

Prav zanimivo pisanje sem očitno povzročil s svojim enostavnim (morda tudi naivnim) vprašanjem.
Vmes sem zaradi okoliščin kar malo pozabil na tole temo, saj smo se odločili da turo prestavimo v september in tudi re-planiramo tako, da bo primerna za ljudi brez zimske opreme in potrebega znanja za uporabo le-te, se pravi bomo napadli Oltar iz Vrat.

Hvala vsem ki ste odgovorili, tako tistim ki ste povedali svoje mnenje na čuden in zavit način (in že s tem mimogrede podali relevantne informacije!), kot tudi tistim ki ste vprašanje vzeli resno (kar je tudi bilo) in me opozorili na nevarnost in dvoumnost prejšnjih odgovorov. Rezultat pa je bila prav zanimiva, celo filozofsko obarvana debata, v slogu čistokrvnih Slovencev pač

Iz odgovorov sklepam:
-da so razmere v Dnini še vedno zimske in da je potrebna temu primerna oprema,
-da je pristop na Oltar po tej smeri zaj**** in da naj se kot naiven in nevešč planinec raje obremenjujem z vsem drugim kot z zg. alineo,
-da bodo na kateremkoli zahtevnem brezpotju razmere konec avgusta vedno lahko zimske (z vsem spoštovanjem, dprapr, ampak tole se mi zdi rahlo pretiravanje).

Za final "twist" oz. pojasnilo naj razložim, da je bil plan tak, da za turo najamem vodnika, ki bi na Oltar popeljal mene in še eno osebo brez zimskega znanja in primerne opreme. Na to pa ni nihče pomislil, ha?!

Bi ti prvo priporočal pristop iz Vrat, če seveda še nisi bil.Glede snežisca je pa tako: če nimate izkušenj gibanja v MIX raznerah potem je nujna zimska oprema. Zase vem kako bi se opremil, za druge je težko svetovati, ker se ne poznamo. Lahko pa tudi, ko ste tam vidite, da se morebitnemu snegu na meliscu lahko izognete. Opcij je več . V skali gre pa vseeno za II plezanja, za podcenjevati ni.
Srečno

@Planko, res ni verjetno iz tvojih vprašanj nihče pomislil, da se boš povzpel na Oltar z gorskim vodnikom.
Boš njega vprašal…

"da bodo na kateremkoli zahtevnem brezpotju razmere konec avgusta vedno lahko zimske"

Ne vem sicer, kje bi jaz to trdil, ampak, če si tako razumel, potem bo že držalo.

Moj namen je bil razmišljati v smeri, da je absurd, da nekoga, ki obiskuje takšna zahtevna brezpotja, zanima stanje nekega položnega snežišča, kakršno je tisto v Dnini.

Pa bom še jaz obudil tole temo. Kljub svarečim prepovedim nekaterih forumskih veličin sem si vseeno drznil zakorakat v Dnino. Sicer ne na Oltar, ampak na Ponco, ampak kar se tiče poti skozi Dnino, lahko kljub temu odgovorim. Takole je (oz. tako je bilo včeraj):
- snegu v Gruntovnici se da izognit. Je pa to nemara najbolj kočljiv in najnevarnejši del celotne poti. Izpostavljene prečke čez strme peske po praktično neobstoječi poti terjajo posebno psihično dispozicijo. Sem resno razmišljal, če ne bi bilo lažje kar po grapi.
- snežišče v Dnini je kar precej veliko. Naklonina je - odvisno od linije prečenja - dokaj majhna, je pa bilo v jutranjih urah povsem trdo, zato sem za prečenje uporabil najbolj bogokleten in najstrožje prepovedan del gorniške opreme - derezice. Nazaj grede je sneg že precej odpustil, zato je šlo čez brez težav. Morda bi bilo možno sneg obit po levi, ampak bi to vključevalo precej grdega šodra in najbrž tudi kako prečko čez pošodrane skale, zato nisem prepričan, da se splača.
- enkrat ko prečiš to snežišče v dnu Dnine, tudi gor proti Oltarjevi škrbini ni bilo več videt snega.

Aja, nadaljnji vzpon na Veliko ponco je pa ok. Ampak to ni več del teme.

Pa še tri fotke prilagam.

Zelo špičasto Še posebej, ker bi vsaj dva kamna moral v roke vzet ob poti

Zgleda, da ima jax neko svojo pot v Dnino. Izpostavljene prečke, pa derezice,…

Če to ni moja najljubša gora...razmere so pa normalne

V sredo sva izkoristile lep dan pred tokratnim poslabšanjem vremena in občasno zaprtostjo ceste v Vrata za obisk te lepe gore.
Gor sva šli čez Brinje in sončni vzhod nenarčtovano pričakali na Šplevti.
Po doživetemu se podava po melišču proti Grlu in pogledujeva za možici.Pot se mi zdi vsako leto malce bolj podrta, vendar sledljiva.Pozorno in preudarno.Na vrhu uživancija v brezveterju in čudovitimio razgledi na vse strani.Vrhovi so več ali manj samevali,vsaj opazili nisva nobenega.Po previdnem sestopu se ustaviva pri bivaku na Jezerih,se še malce okrepčava in vselo po melišču v dolino.Tudi melišče se mi zdi vsako leto bližje dolini

Gora z veliko začetnico. Pot do bivaka II oziroma Šplevte brez posebnosti, naprej konkretna podrtija, v pomoč pri napredovanju le bolj ali manj vidni možici. Zanimiv občutek, ko ti nekje vmes v roki ostane konkreten kos skale, pod nogami pa se vse drobi Napredovanje in plezarija do 2. stopnje zahtevata kar nekaj zbranosti in previdnosti, lažji vmesni del do melišča in pogledi v krnico Za Akom pridejo prav, da še malce premisliš o vsem skupaj Opis na hribi.net je korekten, Stritar pa v svojem morda malce mil. Prihod na ozek greben po severni strani je že kar epski, napredovanje po njem in z vrha pogled proti Rokavom, Škrlatici, VMP in D. Križu pa neprecenljiv. Po par minutah uživancije v popolnem miru te počasi kljuva misel, kako boš prišel dol, če sam vrh sicer pomeni pol ture, na V. Oltarju morda še nisi na polovici.
Orientacijsko kar zahtevna tura, sestop do bivaka II s previdno plezarijo navzdol zgodba zase, ampak pogled nazaj na martuljškega velikana odtehta vse skupaj. Okoliški vrhovi res samevajo, sama izkušnja in prijetna družba ob poti zaokrožijo lepo sredo v teh koncih, melišče skoraj do Vrat pa olajša povratek.

Bongo....bravo za turo in zapis.Smo se srečali malce pod bivakom
Vesela da smo se osebno spoznali

Ja, tisti greben je res fantastičen. Dvojke pa po moje na Oltarju niti ni, razen če pod vrhom ne plezaš one zajede, ki pa jo lahko obvoziš. Podrtija pa je, ja.
Je pa Oltar po moje še vedno lažji od obeh Ponc. Če ne drugega zato, ker je pomembna olajševalna okoliščina na dostopih mimo bivaka II ta, da prideš zelo visoko po neproblematični potki. Na ostalih martuljških dostopih (Dnina, Macesni) se težave začenjajo že zelo nizko in trajajo zelo dolgo, tako da ture terjajo mnogo daljšo koncentracijo in so v celoti kar zahtevnejše.

Bravo, Matej.
Šplevta (sl.14) se tam šele začne spuščat proti Mali Šplevti, kjer zahtevnost grebena močno narašča.

Lepa tura in fotke.

res ste nekej posebnga?

Kdo je poseben Kristi?

Danes sva s kolegom poskusila osvojiti Veliki Oltar - poročanje o neosvojenih vrhovih ima vedno nekaj grenkega priokusa (sploh če obračaš 7m pod vrhom), vseeno pa bodo informacije o razmerah morda komu koristne oz. vsaj zanimive.
Štartala sva ob 5ih pri Peričniku in brez posebnosti prišla do bivaka. Sneg je v dolini še, nato ga za nekaj časa zmanjka (v grabnu je nekaj nepovezanih jezikov), strnjen sneg pa je nekje od skoka naprej, kjer se začnejo melišča. Tudi na meliščih je kje kakšen večji kopen del, a se je dalo priti do bivaka po snegu - ta je bil čisto trd in super za hodit. Pri bivaku sva si nadela dereze in nadaljevala proti Oltarju. Sneg od bivaka do začetka zahtevnejših delov je bil manj prijeten, precej napihanega s šibko skorjo, ki je popuščala. Prvi "plezalni" del do Grla je bil v veliki meri kopen, tako da sva z opremo precej praskala po kamenju. Kazalo se je že, da se bo sneg precej ojužil, in da sestop ne bo lahek. Na Grlu sva pustila nahrbtnike in začela vzpon proti vrhu. Najprej sva mislila iti po izraziti grapi nekoliko desno, ampak je bil sneg v njej odvraten in sva zato hitro zavila levo na letno pot, kjer sva imela spet kar nekaj "dry-toolinga". Kjer je bil sneg, je bil ta vedno slabši - ker sva plezala po neizrazitem grebenu pogostno na levi južen, na desni pa napihan pršič. Kljub sitnostim sva uspela doseči mesto, kjer bi v letnih razmerah prečila desno na drugo stran grebena in od tam naskočila vrh. A tu se nama je zalomilo - prečke desno nikakor nisva mogla preplezati, ker je bila cela iz napihanega snega in ni držala, pri prečki levo v grapo, nad katero sva na dosegu roke videla štant za abzajl na vrhu, pa sva začela kar polzeti navzdol zaradi odjuge. Poskusila sva kar naravnost navzgor, ampak z dvema cepinoma okrog vratu in derezami na goli skali nisva bila tako spretna kot ponavadi. Zato sva s precej nejevolje obrnila tik pod vrhom in začela izjemno siten sestop po skrotju in južnem snegu, ki je zahteval izjemno potrpežljivost in pozornost. Šele pri nahrbtnikih na Grlu sva videla, da bi se morda lahko že na začetku usmerila v en žleb bolj levo in tam mogoče dosegla vrh (če bi bil užiten sneg seveda). Sestop iz Grla do Šplevte je bil svinjski - sploh zato, ker sva se držala sledi, ki pa so naju privedle do štanta za abzajl. Ker nisva imela štrika sva morala zato prečiti nazaj levo in se po strmih jezikih južnega snega previdno spustiti do snežišč pod nama. Pri bivaku sva si oba pošteno oddahnila, ravno pritoževati pa se tudi nisva mogla, če sva preživela tako lep dan v gorah.

Pametna odločitev, vrh bo vsekakor počakal in ponudil gostoljubje v boljših pogojih. Belke pa nisem tam še nikoli videl.

Dovški križ + Oltar. Vse se da brez zimske opreme.