Zjutraj se odpeljem proti Mojstrani, kjer parkiram, potegnem kolo in ruzak iz avta in se odpravim po kolesarski stezi proti Italiji. V Kranjski gori se ustavim v trgovini in si nabavim nekaj hrane in predvsem vode, v Trbižu pa še na sladoledu. Po še nekaj km vožnje po lepo urejeni stezi pridem do spodnje postaje žičnice na Višarje.
Zaman iščem parkirišče za kolesa pa ga po stari navadi pustim v gozdu priklenjenega na drevo. Ker je ura že skoraj 12, storim gorniško bogokletje in se z žičnico (enosmerna 10 EUR) odpeljem na Višarje. Ker je opis na hribi.net za Kamnitega lovca malo neroden(cesta gre po levi, ne po desni) vprašam za pot. Tokrat(glej moj zapis pri Svačici in Celovški koči) govorim slovensko. In kaj profitiram? To, da moram še čakati par minut da gospa pokliče drugo gospo, ki slovensko dobro obvlada!
Odpravim se torej in ko pridem do kapelice(zadnja postaja križevega pota na romarski poti) se odpravim naprej v gozd. Srečujem veliko Slovencev, tudi kar nekaj Avstrijcev in le malo Italijanov. Pri vzpenjanju po zajlah tik pred vrhom srečam skupino, ki pri sestopu po terenu, ki je resda zelo krušljiv, brezbrižno proži kamenje na spodnjo pot.
Ne, to niso bili nesramni Slovenčki ali malomarni Italijani temveč "kulturni" Avstrijci.
Na vrhu srečam skupino Avstrijcev, ki je prišla gor po poti iz sedla Prašnik. Topografsko očitno niso bili ne vem kako podkovani(razen enega, ki jih je popravljal) saj so Hochalmco zamenjali za Grossglockner, Viš pa krstili z Mangartom!
Sicer pa je bil razgled ob res krasnem vremenu, veličasten! Ker sem nameraval narediti krožno pot čez Prašnik, onega podkovanega vprašam kakšna je pot. Vpraša me če imam 'Kletersteigset' in mi brez njega pot na Prašnik odsvetuje, ker je 'steil' in 'bruchig'. Tako se krožni poti odpovem.
Po odhodu Avstrijcev še malo uživam ob razgledu in na vrh prideta dva Slovenca s katerima se zapletem v kar dolg pogovor o tem in onem. Malo potem ko odideta, sestopim še sam. Po krušljivih grapah je res malo zoprno a kljub temu se da lepo sestopiti brez krušenja kamenja! Potem sestopim nazaj do kapelce in grem še na ogled Višarij.
Poleg tega, da tam govorijo slovensko so tudi napisi vsi poleg italijanščine in nemščine še v slovenščini. V cerkvici presenečen iz zvočnikov zaslišim slovensko petje. Res, čisto drugače kot na prelazu pod Grossglocknerjem kjer kljub temu, da sem srečal mnogo Slovencev, ni niti enega slovenskega napisa(pač pa so npr. tudi v nizozemščini
)
Na Višarjah še enkrat srečam Slovenca s katerima sem se pogovarjal na vrhu nato pa po romarski poti preko Višarske planine sestopim. Pot je strma in nekoliko zoprna za sestop, pripelje pa skoraj neposredno do spodnje postaje žičnice(v smeri gor: od spodnje postaje žičnice malo levo proti Trbižu, mimo parkinga in na križišču desno, po kratkem asfaltu in nekaj hišah pridemo v gozd kjer je tudi smerokaz).
S kolesom se odpeljem nazaj in se še enkrat ustavim v Trbižu na sladoledu(italijanskemu se ne morem upreti
) in še v Ratečah pri Mojmirju na piru. Tja so neki italijani pripelajli psička, ki je stalno skakal na natakarico.
Na poti nazaj neka slovenska družinica sedi sredi kolesarske steze. Vmes je otrok - dete ni krivo če ima šašave starše in če bi nasrkalo...
Za starša bi mi bilo vseeno
ne pa tudi za nič hudega slutečega kolesarja! Privoščite si to na italijanski strani, vas uničijo!
Tudi sicer se mi ne zdi prav, da je po stezi dovoljeno peljati lastnikom parcel(vikendaši) z avtomobili kar je brez primere v Evropi. Da je ironija še večja se s tablo opozarjajo kolesarji pred avtomobili namesto, da bi bilo obratno saj avtomobili v bistvu vozijo tam kjer praviloma ne bi smeli in bi oni morali paziti na kolesarje!