V Gorici je zjutraj deževalo, toda sva zaupala metereologom, ki so napovedali v Alpah na trbiškem koncu sonce in tako je bilo. Tokrat sva se peljala po slovenski strani skozi Bovec, ker postaja italijanska avtocesta vedno dražja, saj moraš plačati več kot 20 evrov za obe smeri (10,4 + 10,4 evr.),če se pelješ iz Gorice v Trbiž. Slovesnka pot pa je v tem obdobju še bolj slikovita, je pa v določenih predelih bolj nevarna zaradi norih voznikov, ki malo preveč pritiskajo na gas. V gorah je bila prava jesenska pravljica, kar je razvidno iz slik. Šla sva do vrha Kamnitega lovca, se spustila proti Zajzeri sprva po lažji ferati,potem po gozdni stezi, a samo do križišča, kjer sva ubrala pot proti Višarjem. Zopet je bilo treba malo navzgor, pa malo po ravnem, pa malo navzdol, pa zopet po cesti navzgor in končno sva dospela do vrha Višarij. Cerkev je bila ob štirih popoldne še odprta pa tudi dva gostinska lokala, tako da sva se malo odžejala s toplima čajema, poklepetala s prijaznim oskrbnikom in se vrnila v dolino in za tem domov. Lep, lep dan!
