Prejšnjo soboto(22.6.) se odpravim na Kamnitega lovca. Parkiram v Mrzlih vodah od koder se za kapelico moj cilj že vidi. Odpravim se po gozdni cesti(zaprta za promet) ob potoku. Že po kake 15-20 min hoje vidim, da ima Igor prav ko pravi, da je to ena najlepših alpskih dolin. Čim bolj se bližam zatrepu tem bolj se začnejo odpirati pogledi na najvišje vrhove italijanskih Julijcev. Tako pridem do križišča(s potjo iz Rablja) in se usmerim naprej proti sedlu Prašnik. In ker pač nisem Igor, da bi poznal bližnjice po gozdu
moram pač trapati po strmi ovinkasti gozdni cesti. Po odcepu za bivak se strmina malo vnese in po kake pol ure sem že na križišču.
Iz sedla Prašnik se usmerim v smeri Višarij. Od tu dalje vodi lepa gozdna pot. Na naslednjem križišču pa je tudi že označen Kamniti lovec in kljub temu da je na nebu že malo črno se usmerim proti njemu. Od tu pot tudi ni posebno strma, lepo se v ključih vije do manjšega sedlca. Po poti se vse bolj odpirajo pogledi tudi na naše Julijce(Mangrt, Jalovec,...).
No na tem manjšem sedelcu je lepe gozdne potke konec in pot postane malo bolj zoprna. Že ko se bližam meliščem pod Lovcem je treba paziti saj so na nekaterih mestih plazovi pot že praktično čisto odnesli. Tudi na melišču je malo zoprno. No in končno pridem od zavarovanega dela. Vzpon po njem je res krušljiv in zoprn a lepo zavarovan z resda zelo ohlapno jeklenico a vemo kakšen je namen te ohlapnosti: če se s samovarovanjem pripneš na zajlo se da komot lepo prosto plezati.
Ko tako plezam pa že vidim Viš in Montaž v temni črnini in ko se zajle končajo, že začne grmeti. Od tod je do vrha sicer le še par deset korakov in končno pridem do križa. Vem da se moram v primeru nevihte čimprej odstraniti od železja, ki pa je vse okoli mene(križ in zajle na obeh straneh). Hitro se vpišem na hitro malo razgledam naokoli in se začnem spuščati proti Višarijam. Malo me skrbi koliko je tam še snega na poti. Razen v zavarovani grapi ga ne bi smelo več biti veliko. Srečam čeha in reče da ga je kake 20 m v dolžino. Teh 20 m pa je bilo ravno na najbolj neugodnem delu namreč tik za prvo zajlo od zgoraj na delu grape, ki ni zavarovan. Sestop okoli po kršu je bil malo neprijeten pa še kapljati je začelo in tudi močneje grmeti. Potem se še spustim po ostalih zajlah in padati začne ravno ko je konec zajl. Začne se tudi bliskati. Nataknem anorak in skupaj s Čehom in njegovo familijo ki ga je čakala na začetku zajl se zapodimo proti Višarijam. Treba pa je reči, da nevihta le ni bila tako silna. To sem tudi pričakoval saj so se oblaki nabirali cel dan, najhujše nevihte v hribih pa pridejo iznenada, dejansko kot 'strela z jasnega'.
Tako nisem bil pretirano moker, mi je pa na blatu tik pred kapelico na križišču spodrsnilo no pa se tudi nisem preveč zaflekal.
Ko pridem na Višarije se dokončno razjasni. V eni od oštarij se malo očedim, ogrejem s čajem nato si ogledam cerkvico, grem še na razgledno točko nato pa še na pir. Oštirji skoraj vsi govorijo slovensko.
Iz Višarij se spustim direkt v Ovčjo vas(Valbruna). Pot se začne za postajo žičnice in se najprej strmo spusti po smučišču in zavije v levo. Ko pride do neke jase, zavije v gozd(malo iskal nadaljevanje). Od tam naprej je pot sicer še vedno strma a zelo lepa in tudi dobro markirana ker sicer ni vidna oz. posuta z iglicami. Ker je gozd gost jo očitno tudi šibka nevihta ni razmočila. Ven pridem na gozdno cesto, se usmerim v desno in pridem v vas. V Ovčji vasi sem že bil in malo študiram kje sem prišel ven a se takoj orientiram. Levo po kake par sto metrih ceste pridem do trgovine in postaje. Avtobus za Trbiž gre šele čez kako uro in mirno si privoščim še en pir. V Trbižu še obvezen sladoled nato pa peš trapanje po cesti kake 5 km do Mrzlih vod kamor prispem ravno v mraku.