Ob pristopu s Tamarja in nato s Kotovega sedla smo (bil sem sam pa sem na sedlu dohitel in se pridružil trem mlajšim planincem) v megli videli vašo ekipo (stankoju), ko ste že zapuščali vrh, ki je bil res brez razgleda. Nam se ni nikomur ravno mudilo in vztrajali smo skoraj uro. Splačalo se je, razkadilo se je in razgledi so segali daleč in na vse strani.
Vrnili smo se do sedla po isti smeri, varovala so v redu, je pa potrebno nekoliko bolj paziti zaradi grušča po policah, posebej, kjer ni varoval. Nižje pod sedlom, na razpotju, pa sem se odločil spustiti desno po melišču. Markacije so se mi kar izgubile in šlo je v celo, na začetku sem se držal bolj levo, potem pa predvsem gledal za lažjimi prehodi. Hitro gre res, je pa dooolgo melišče in terja kar nekaj vzdržjivosti v nogah. Se pa potem skozi gozd proži bolj lahkoten korak. Veter pa tudi popoldan ni pojenjal, sunki so bili še pri domu tako močni, da sem v trenutku dobil skledo in pijačo v naročje. Ja, ko sem pa hotel pomalicati s pogledom na Jalovec. Ampak, ker je bilo treba še do planiške velikanke, sem se posušil. Lep dan je bil.